Ko sama blodim po mestu luči,

ko ne nobena ne osvetli,

pomislim nanj,

ki prihaja iz mojih sanj,

na vse izreče ne besede,

na vse temačne poglede,

zakaj me nikoli ne izuči,

zakaj vsakič bolj boli,

zakaj ob pogledu na ostra rezila,

vem, da bolečina na bo minila,

in ko se po telesu mojem razliva rdeča tekočina,

takrat v meni zavlada pomirjujoče praznina,

praznina, ki me pred zunanjim svetom ščiti,

praznina, ki mi da vse kar potrebujem,

praznina, zaradi katere ničesar več ne čutim,

še krvaveče rane na mojem telesu več ne skelijo,

samo še neke misli občasno nad mano bdijo. 

AnonymousGirl