Sonet št. 61

Na trati je rosa, ki z vonjem gozdov

umira na dlačicah mojih nosnic.

Posipane solze želijo domov,

utripajo v svili nebesnih bleščic.

 

Umirjeno vetrc po tepihu trav

razliva gladino zbledele noči.

Rosica se vzdiga izvoru v pozdrav.

Kar pade ponoči, ob jutrih shlapi.

 

Ustavim se tam, da objame me dan

in vidim, da vetrc v Gorjance je zgnan,

na njem pa svežina noči je odšla.

 

Moj travnik, prej moker, zdaj sonči se suh.

Jaz v mučni tišini počutim se gluh.

Otožno je iti na sprehod brez psa…

Peter Rangus

Lidija Brezavšček - kočijaž

urednica

Poslano:
15. 05. 2018 ob 18:19

Uh, na ta sonet je bilo a vredno počakat

Zastavica

Svit

Poslano:
16. 05. 2018 ob 13:34

 *Izvrstno **

Zastavica

triglav

Poslano:
17. 05. 2018 ob 05:30

Nadvse všeč ☆

Zastavica

Peter Rangus

Poslano:
18. 05. 2018 ob 10:06

Vsem trem najlepša hvala za spodbudne besede :) LP iz Šentjerneja

Zastavica

Komentiranje je zaprto!

Podčrtanka

Peter Rangus
Napisal/a: Peter Rangus

Pesmi

  • 15. 05. 2018 ob 10:43
  • Prebrano 164 krat

Uredniško pregledano.

Ocenjevanje je zaključeno!

  • Število doseženih točk: 255.86
  • Število ocen: 10

Zastavica