Star sem. Tako zelo sem star, da ves dan spim in, če me moji dragi lastniki ne bi spomnili, da moram jesti, bi bilo po meni.

   Kar v redu je ta moja razsuta družina, ne razumem pa, zakaj prodajajo hišo ,v kateri sem bil rojen. Res ljubim svobodo, ampak brezdomstvo mi pa niti najmanj ne diši.

Ko sem izvedel za to novico, se je nekaj v moji  stari mačji glavi zakvačkalo. V redkih trenutkih budnosti sem na ves glas jokal, da so bili  tudi sosedje že vznemirjeni. Moj največji prijatelj Jaša je oznanil, da sem padel v depro. Ne vem , kaj je to, ampak zagotovo vem, da nisem padel.

   In se je kalvarija začela. Tlačenje mojega korpusa v mačjo kletko, zdravljenje, rehabilitacija, zajebancija in podobna stanja na -acija. Menda je bilo zdravljenje tega -  ne vem česa - uspešno in sem postal bolj živahen, so rekli. Jaz sem bil pa še vedno nesrečen, utrujen in star. No, višek vsega pa je bilo mačje stranišče pinki barve, na katerega sem se jaz, maček, ki je celo življenje sral po vrtu, moral navaditi. Pinkiii! mijauuuuuuuu….do neba!

In sem umrl. Kar zaspal sem.  Dovolj je, konec!

  Tako je končal naš skoraj devetnajstletni maček Živko, velik ljubitelj mišk, ptičev, metuljev...  R.I.P.

Imamo pa še psičko Luno, ki je ves čas budno spremljala dogodke in pomagala na svoj način, tako, da je velikokrat prišla do mačje košarice in lizala ubogega prebivalca. Ko je mačji revež zapustil ta svet, je čutila  žalost v družini in vsake toliko se je zaslišal njen vzdih nemoči.

Mene je pa napadla slaba vest, kajti imela sem občutek , da bi maček lahko še nekaj časa živel, če mu ne bi prodali hiše.  Ta  slaba vest mi je narekovala, da vsaj za psa malo bolje poskrbim.In tako  sem se lotila uboge psičke. Kopanje, šamponiranje, spiranje, mehčanje, oljenje, feniranje, česanje, striženje, cukanje…

Nesrečna psička je kar dolgo časa prenašala vse te higienske postopke, ko je na lepem sklenila tudi ona umreti. Celo smrt je boljša, kot tole (mal)tretiranje, ji je pisalo čez cel počesan pasji hrbet.

In je "umrla". Sicer je malo čudno, da se ni stegnila, ampak je s spodvitimi zadnjimi tačkami in s sprednjimi čez glavo, otrpnila. Ni pomagalo ne ogovarjanje, ne božanje, ne vlečenje  za rep, ne frcanje po smrčku… nič. Mrtva. No, ker poznam take znake smrti, zavpijem: “Fertik si, konec je! Greva na sprehod”!

In sva šli.

Maček na polju.

Odcvetel regratov cvet

ugaša luči.

branka