XV
Ak enkrat bralcu je dovolj slepote
Morale, bede, nižanja tlačanstva
Obljube lažne ničeve porote
Rotitvam zmučenih roka poganstva
Odpre naj čutje, revež, ti v hipu
Mostove trdne prek močvar nesreče
Nedolžne iz dolga v oblast utripu
Enačile roke bodo čuteče.
Velikim pomniti njih stan, nadloge
Izdaj, Pravični, trnovim med ločje
Nesreče upanju mireč uboge
Cinizmu klonil boš teptan otročje
Izbran naprej v svinčeve brloge
Trpeč sladkosti ničevosti vloge.
Poslano:
21. 04. 2018 ob 13:04
Spremenjeno:
21. 04. 2018 ob 14:07
Težke naloge si se lotil, orfej, napisati sonetni venec. Izrekam ti priznanje, da si ga pripeljal do konca. Iz lastnih izkušenj pa ti lahko povem, da je občutenje trenutka, ko se ti zdi, da si zadano nalogo opravil, varljiv. Če prideš do konca take pesnitve, je to namreč šele začetek dela, ko pride na vrsto brušenje. In le redki sonetni venci so izbrušeni skoraj do popolnosti. Jaz npr. potem tako delo odložim za leto dni, pet let, deset let ... S tako pridobljene razdalje se šele vidi, kje in kako se da pesnitev še izboljšati. Ali pa moraš biti genij, kot je bil pri nas Prešeren, da lahko vse skupaj opraviš v krajšem času. To pa midva zagotovo nisva.
Lep pozdrav in mnogo dobrih želja za nadaljnje delo ti želim, M.
P.S. Pozor, naslov je zatipkan.
Lep pozdrav,
da, naloga je bila vse prej kot lahka in tudi sam vem, da venec še zdaleč ni popoln. Mogoče ga mi bo čez nekaj let uspelo izboljšati.
Veliko pesniškega navdiha in vse dobro.
Orfej
Orfej, pridružujem se čestitkam in tudi Matjaževim mislim. Vsekakor izjemno težko delo, ki si ga opravil, in se boš še vračal - naj bo vsako vračanje ustvarjalno in naj te ne izmuči.
Lp, Ana
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: orfej
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!