Ta »sem«, ki v ničesu vsred vsega biva,
začudeno zazrt v svet skoz oči.
Kot morje valujoče se preliva.
Prek roba uma slap bučeč prši.
A vendarle ostaja sebi skrit,
le čuti se prisotnega kot dih.
Sam v sebi – vase, urobor, zavit.
Vse bolj spoštljiv, zatorej vse bolj tih.
Le sem ter tja se kdaj ves zmeden vpraša:
»Sem v sebi nič?« »Le kdo telo prenaša?«
»Je vse le dim, ki se po vetru žene?«
»Do kod sem »v«, in vse do kam »iz« mene?«
Vprašanja ta ga vlačijo – begoto,
morda pa s tem spoznal se bo – goloto.
krasen sonet, pole bivanjske vznesenosti, ki nikoli ne prinese končnega odgovora, saj, kot praviš:
Ta »sem«, ki v ničesu vsred vsega biva!v narekovaj?
Moram pa vprašat:
a ne bi (mogoče) v tej vrstici dal še en bivanjski "prostor " v narekovaj:
»Do kod sem »v«, in vse do kam "iz" mene?«
:)
da, Lidija; 'sem' je v narekovaju ker ni samostalnik, in da, tudi 'iz' bi bilo najbrž modro dat v narekovaj.
Rešeno :-)
Lep večer in noč in vse
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Tomaž Mahkovic
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!