Nisva resnična

potoki odtekajo

po strugah sami

v njihovi tišini

se sliši

samo udarec

po mrtvih kamnih

sami so

ponoči ko sanje

obljubljajo

izgubljenim

iščočim

osamljenim

dušam

in zima je sama

pod plastjo snega

zamrzujejo

včerajšnji koraki

in brišejo spomin

kakor radirka v roki

ko ji oči narekujejo

izbriši da ne vidim

vse do zadnje sledi

plete ednina

preprosti

odhajajoči trenutek

in sama sebi pišem

da se ne izgubim

brez besed

da bom jutri brala

sledi

ko bo spet mraz

in bo ledenela kri.

Z zimo odhajajo

stopinje

bledeče.

IŽ-lev