ko me zapečejo oči zaradi čebule z vonjem po kavi
in deodorantu, ko me kuhinja požene v beg,
takrat se zlijejo name vse vode nad brestom,
čeprav nisem bila tam, še brala ga nisem,
samo poslušam ga, vodovje.
zliva se name, voham vsako kapljo,
čutim čaj, ki ga srečam s tabo
in sramežljivo pijem v izložbi nekega mesta,
neke ideje.
gledajo me, slučajni sprehajalci, in se smehljajo,
kot se smehlja steklo, skozi katerega me gledaš
in mi ponujaš čaj.
blizu je reka z vrtinci, ne naslanjaj se nanjo, šepetam,
ne zaupaj trohnobi splava, ne ogleduj se v dnu.
a ti se smeješ in si glasen, glasne so tvoje roke,
vzemi, mi rečeš, vzemi in razbij, ne boj se.
hodim v belih čevljih in sploh ne vem, da hodim,
ker sem za tabo, ves čas zadaj,
povlečeš me in jemlješ čevlje, neprimerne čevlje,
zakaj jih nosiš, vprašaš, niso dobri kot ti,
jaz pa se smejem in rečem, beli so, dragi, beli.
kot dež, ki je pozabil padati, dež nad brestom,
razbite kaplje na mojem obrazu,
beli kot most, ki liže senco umirajoči cesti
in gleda moškega, ki fotografira,
človeško, tako človeško in belo.
midva pa skupaj v ulici dolgi kot krst pri savici,
korak v koraku, smeh in vonj po kostanju,
ki sem ga jedla nevedoč zate.
nihče te ne pozna, rečeš, in me poljubiš,
ne veš, da me zdaj pozna vsaka ženska,
ki se je kdaj odprla vulkanu,
vsako drevo, ki je s snegom obmetavalo škržate
in kričalo tiho kot morje,
pozna me vsaka pot, na kateri še nisem stopila zvezde.
ker poljub je zapis belega cveta,
ki je padel v lužo
in luža je vodovje nad brestom.

Vesna Šare