Isti kraji, isti ljudje,

morje, skale in postana pijača.

Lovim ribe in ribake.

Že dvajset in pet in še nekaj čez let.

Prvič v življenju imam ribiško srečo.

Vsa moja jutra so krvava.

Pucam ribe in roji morske mrgolazni

se tepejo za črevesje,  srce in jetra.

Ob devetih zjutraj sperem krvave nože,

skale od lusk, ki so ostale od smrtne agonije  

in posode od jutranjih kolin.

Spijem hladno travarco,

da pomiri agonijo smrti .

Se pripravim na novih peklenskih

štirideset plusa.

Ko ne gre več šnopc po grlu,

vzamem masko in plavuti,

da ohladim glavo, dušo in telo,

vse popoldne zrem s soncem obsijano morsko dno.

Najprej ne vidim nič,potem eno ribo.

Kjer je ena, sta najmanj še dve.

V tišini morskega dna zrem v lepoto

življenja, vrvenja, drstenja, polzenja življenja.

Zvečer še travarca ali dve. 

Ponoči se vsa potna prebujam.

Sanjam smrt in  ribje kadavre.

Kadavre vseh vrst in oblik.

Nekaj umira. Negibno leži med nami.

obstalo je nekje vmes.

Samo ugor Korl

je po milosti naši ostal živ.

Premajhen je bil.

lin