Tiho je v poltemi veter,

tihi so kamni po makadamu.

Tišina je po kotih sobice

po katerih hodim cele dni,

nihče ne odpre ust,

od nikoder ni šumov.

Pletejo misli besede

le pritiski na tipke

odzvanjajo drobne zvoke,

sejem besede po belem listu,

čeprav je vse tiho

in še v spanju.

Tolažim samo sebe

v šelestenju upa,

ki mi izhaja iz misli,

izdajam drobne misli,

ki bodo kmalu dobile družbo

in morda komu ne bo všeč.

Dan mi bo kmalu povedal kaj nosi,

koliko sreče mi lahko prinese,

čula in videla bom od povsod,

kamer me bodo nosili koraki.

Kot da imajo mi misli mikrofon,

da na tiho šepetam sebi

in morda še komu,

ki je ta čas buden

in razmišlja kako bo.

Ali bo pekoče sonce

ali hladna senca.

Ljubim senco s kančkom sonca,

kot cimet v beli kavi.

Korak mi je pripravljen,

besede so izpisale na ekran,

odhajam v novi dan.

In nekdo bo predrl tišino

kot predrti helijev balon

bom pristala na tleh

in se znova vzpenjala

proti svetlobi.

Pletejo misli naprej,

tudi ko prsti obnemorejo

s premikanjem.

Pojdi z mano,

tako mi je lepše.

V dvoje ni samote.

IŽ-lev