Surovi dnevi

na bojnem polju

čaka samota.

Ko ti spiš, sem že budna.

Noč se zame konča prehitro.

Leta mi govorijo, da ne rabijo več

veliko spanca, zato prižigam luč

in računalnik. Vsa ta belina na praznem ekranu

mi dajejo še večji občutek samote, ker temna tišina

nima šumov ne občutka gneče. Tako pišem tiho,

tebi in malo sebi, da izpišem tekoče občutke,

ko se zbudiš bo moj svet oživel, takrat bo dan

spet poln in hodila bom ob tvojih korakih,

tišino bom prebudila, ko te budnega pozdravim.

Širim svetlobo, da dobim občutek dvojine

in gledam na ekran ko občutki padaja izpod

mojih prstov. Mogoče imaš ti drugačne občutke,

mogoče izgleda kot da sva z ekranom dvojina,

dokler še pišem. Potem bom utonila v pozabo

in odšla v neke nove sanje.

Za dvojino sta potrebna dva.

IŽ-lev