V deželi mali Alpsko mili,

igre vedno so za dvoje,

prvi gladko bodo vse dobili,

drugi gredo se poštene boje.

Močni znajo odigrati,

mali človek nima šans,

mora prvi vse pobrati,

saj vplačal je avans.

Prve mati je učila,

za naslanjat niso le komolci,

spremenijo se sicer pravila,

zmaga pride kot po žolci.

Drugi se igra pošteno,

saj ga mati barabije ni učila,

že od malega spoštuje misel njeno,

da lepo ga je vzgojila.

Prvemu krivica tuja,

saj deležen ni bil še poraza,

drugemu se drugo mesto le ponuja,

pač nasprotnik nima pravega obraza.

Vrag se naselil je v to deželo,

se povsod slepari in prireja,

siti polnijo si rit debelo,

skromnemu ostane le ideja.

Četudi gre se za otroke,

ne velja nam več poštenost,

skromne zanje mirijo obroke,

daleč, daleč je iskrenost.

Kakšnega človeka mi bomo vzgojili,

lekcije hudobne so in strašne,

goljufanje in sprevrženost smo z njim dobili,

a v nedeljo prejme vsak odpustke mašne.

Pokvarjenost na vsakem je koraku,

za vogalom slehernim zlagani svet,

so zaprte dveri siromaku

in na vratih piše »PRIDI PROBAT JUTRI SPET«.

A po drugi strani mirno spimo,

čista vest je mirno vzglavje,

med seboj vsak dan se veselimo,

vsak dan novo pišemo poglavje.

Le včasih malce zaboli …

ko v tej deželi mali Alpsko mili,

igre vedno so za dvoje,

prve, ki gladko bodo vse dobili,

in za druge, ki se gredo fer pogoje.

by Mikla

Mikla