Razmišljam,

da včasih padem,

na nos, na čelo,

na kolena,

se zližem

na podplate,

se ulovim

kakor maček

v zraku

na podplate,

potem znova,

kakor večnost,

ki mi traja,

naprej,

nazaj,

znova

in znova,

kakor pekel,

ki nikoli ne spi,

kakor v nebesih,

kot bi pela odo življenju,

ker sem.

Zaližem se v prvi kot,

znižam glas

in potonem

daleč nazaj

za seboj,

kot riba,

ki v vodi ne more pasti,

kjer globine mehčajo

in ni nobenih robov,

ki bi me drobili

in me trgali na kose,

kot da lebdim

v zgodnjem jutru,

ti kanem na čelo,

obujem čas

in grem,

kakor pesem

pred oči sveta

in same seboj,

da se slečem

in pokrijem,

da me začutiš,

kot danes,

kot zdajle,

v pesmi,

ki mi izginja

iz grla

v očeh,

ki jih gledam,

da te vidim

znova.

IŽ-lev