V kulisi svetlega brezčasja

ko spet z očmi pomerim tja
potrgam ostarelo žalost
z neba poberem tujo srečo
potlačim jo v prazno vrečo

nasmeh že dolgo več ne boža
poti že davno so zgubile sled
prav vse se zdi kot sivi led
da več ne vem
a tema sveti
ali dan temni

kam sploh življenje to drži

stojim čakati mesec maj
zgubim dihljaj
nov spodrsljaj
ni rim ne not ne zmot 
sramot
tako strašljivo isto je
tako groteskno prazno je
razgaljeno
pijano
v nek drug čas vklesano
brezoblično
nič kaj mično

zvalim se v topovsko cev
pomerim sprožim bruhnem
grem
potujem
tja nazaj
do zvezd
v obrise jutrišnjega dne
domov
da srečam tebe kratka končnost
zasnubim te neskončna večnost

v kulisi svetlega brezčasja
brstiva in se starava
kaliva gube na obrazu
in bridkosti v slovo pomahava

čeprav z jesenjo zdaj okitena
ko s smrtjo se že brativa
vsa zgrbljena in sloka dihava
na ognju sebe vnovič najdeva

jabolko

Komentiranje je zaprto!

jabolko
Napisal/a: jabolko

Pesmi

  • 19. 05. 2017 ob 12:22
  • Prebrano 152 krat

Uredniško pregledano.

Ocenjevanje je zaključeno!

  • Število doseženih točk: 115.79
  • Število ocen: 8

Zastavica