Forum

19. MEDNARODNI NATEČAJ ZA NAJBOLJŠI HAIKU


19. MEDNARODNI NATEČAJ ZA NAJBOLJŠI HAIKU

 

KUD Apokalipsa razpisuje
19. MEDNARODNI NATEČAJ ZA NAJBOLJŠI HAIKU

 

pa pošljite dve ločeni priponki označeni z šifro – v eni naj bodo haikuji, v drugi osebni podatki, kot so navedeni v prejšnji alinei.

 

Rezultati natečaja bodo javno objavljeni predvidoma v septembru 2017.

 

Lea199

Poslano:
19. 06. 2017 ob 21:23
Spremenjeno:
23. 06. 2017 ob 15:16

Dodajam rezultate:

O devetnajstem slovenskem natečaju za najboljši haiku


Na 19. natečaju za najboljši haiku je bila udeležba precej manjša kot v preteklih letih. Sodelovalo je 74 avtoric in avtorjev iz trinajstih držav, in sicer iz Avstralije, Črne gore, Francije, Hrvaške, Indije, Izraela, Japonske, Makedonije, Nove Zelandije, Romunije, Slovenije, Srbije in ZDA. Iz Slovenije je na natečaju sodelovalo 34 avtorjev, sledi ji Hrvaška z 19 avtorji, ostale države pa so zastopane z od enega do šest avtorjev.


Komisijo so spet sestavljali mag. Edin Saračević, Silva Trstenjak in Alenka Zorman. Izmed 408 prispelih haikujev je izbrala tri za nagrado, 12 haikujev in niz treh za pohvalo ter 29 haikujev za objavo v reviji, kar je skupaj 47 oziroma dobrih 11 % vseh prispelih haikujev. Haikuje v tujih jezikih so prevedene poslali nekateri avtorji sami, sicer pa so jih prevedli člani komisije, prevode je lektorirala Manica Baša.


Kakšna prihodnost se obeta natečaju in predvsem haiku ustvarjanju v Sloveniji, ki smo ga nekoč celo lahko imenovali »haiku gibanje«? Bo doživel svoj 20. jubilej? So doživljanje sveta in trenutkov v njem ter sebe skozi to zvrst poezije nekoliko zaustavili vse hitrejši tempo življenja, splošna apatičnost in nekakšna depresivnost ljudi v dobi vse večjih težav na družbenem področju? Ali zatekanje v naravo in njene lepote ni več močan vir navdiha kot nekoč? Je res bilo že vse doživeto? Iz prispelih haikujev je

mogoče zaznati, kot da nekateri avtorji skozi verze ne zmorejo povedati prav veliko novega, izvirnega. Morda jih moti tudi tekmovalni značaj natečaja, saj je tekmovalnosti na vseh področjih sodobnega življenja že preveč. Število mednarodnih haiku natečajev, spletnih strani itd. je res veliko in avtorji morda raje sodelujejo v mednarodnem okolju kot pa na domačem terenu.


Haiku natečaja seveda ne gre meriti le po številčnosti udeležbe, temveč predvsem po kakovosti prispelih haikujev, ki po mnenju komisije iz leta v leto ne narašča. Komisija je že pri 18. Natečaju nakazala, da bi veljalo razmisliti o netekmovalni obliki, morda o posebni številki (majhnem zborniku, lahko tudi plačljivem) revije Apokalipsa, ki bi bila posvečena zgolj haikuju in njemu sorodnim oblikam ustvarjanja (tanka, haiga). »Nagrada« za avtorje bi bila objava v taki izdaji. Tudi več slovenskih udeležencev natečaja je že izrazilo enako mnenje in željo.


Zahvala vsem udeležencem in iskrene čestitke nagrajencem ter avtorjem pohvaljenih in za objavo izbranih haikujev!


Alenka Zorman v imenu komisije




Tihi mejnik

(obrazložitve nagrajenih haikujev)



NAGRAJENI HAIKU


  1. nagrada



Tih

sredi zrelega polja.

Mejnik.


Darinka Slanovec, Slovenija


Splošno znana je Aškerčeva balada Mejnik. Pesnik v njej govori o goljufivem prestavljanju mejnika in s tem meje. Tako zavržno dejanje naj ne bi človeku dalo miru niti na onem svetu ... V zgodovini je bilo ogromno vojn, ki so se začele zaradi nasilnega, enostranskega premikanja (meddržavnih, medetničnih, medstanovskih ...) meja.


Mejnik v nagrajenem haikuju je tih, kar simbolizira umirjenost, tišino. Je na svojem mestu, prav tako so verjetno urejeni medčloveški, medsosedski odnosi. Lastniki zemlje so ljudje, ki so »na svojem mestu«. Usmerjeni so k opravljanju svojega dela, skrbijo za svoje dobro in za dobro skupnosti. Vse našteto podkrepi »zrelo polje«, ki simbolizira dovršitev procesov tako v Naravi kakor družbi.


Haiku pa odpira tudi širši pojem meje. Kje je meja med naravo (poljem) in človekovo dejavnostjo (pesticidi, umetna gnojila ...)? Katere so tiste meje, ki jih (niti za ceno lastnega življenja) ne bi smeli prestopiti? Kakšne miselne, jezikovne meje omejujejo naš pogled na svet, na druge, na same sebe?


Zrelo polje je naravni mejnik med letnimi časi, ko se leto preveša v čas umirjenosti, tišine in s tem v trenutke za spremembo, umik in poglabljanje vase. Prvonagrajeni haiku zato bralec lahko doživi še na ožji, povsem osebni ravni v človekovem življenju. »Zrelo polje« so srednja oziroma poznejša leta, v katerih se človeku pogosto dogajajo različne prelomnice zunaj njega in v njem samem ali/in v sobivanju z drugimi (določena starost, prenehanje dejavnosti, spoznanje, razodetje, razočaranje, nesreča, bolezen, razveza, smrt bližnjih ...), zaradi katerih postane »tih«; tudi v umetniškem ustvarjanju.


Edin Saračević in Alenka Zorman



  1. nagrada


žal unedogled

sve priče bosih nogu

uzima more


neskončna plaža

vse zgodbe bosih nog

jemlje morje


Boris Nazansky, Hrvaška


Haiku kot zvrst poezije je po eni od (neskončnih) definicij le Trenutek sámozavedanja v Večnosti, Neskončnosti. Nagrajeni haiku govori o neskončnosti morja in plaže kot dela obale, ter o končnosti, minljivosti človeka. Človek s svojimi koraki poskuša hoditi skozi to Neskončnost. Za seboj pa pusti komaj kaj. Kar 80 % življenja na Zemlji najdemo skritega pod vodo, ki predstavlja gonilno silo in ohranja življenje na našem modrem planetu.


Simbol (človeške) minljivosti so stopinje v pesku, na skalah (neskončne) plaže, (neskončnega) morja, ki z valovi in plimovanjem vrača vse v (neskončni) Izvor, v (pra)začetek … Čeprav ta haiku pripoveduje o Neskončnosti, uporabi zelo malo »slik«. Ključne slike, ki so hkrati skrivnostne, so »zgodbe bosih nog«. Lahko si predstavljamo samotne stopinje, kakor tudi dva para (zaljubljenih)

stopinj, pa tudi družinske stopinje različnih velikosti …


Pridih prvinskosti, povezanosti in enosti z Naravo simbolizirajo bose noge. Na dopustu nam ni treba stopati v nobene čevlje. Lahko sezujemo tudi lastne. Z bosimi stopali lažje (za)čutimo, se povežemo

z Zemljo, Vesoljem, Neskončnostjo. Predvsem pa lahko pridemo v stik s samim seboj in z drugimi.


Edin Saračević


  1. nagrada


pod vaško lipo

Bog razpet med dve poti

odložen kovček


Dimitrij Škrk, Slovenija


Lep haiku v klasični obliki 5-7-5 zlogov. Če bi si dovolili reči, da obstaja tipičen japonski haiku, ki z izbranimi besedami odpira neskončne miselne svetove, potem si lahko dovolimo in rečemo, da imamo pred seboj tipičen slovenski haiku.


Lipa ima simbolni pomen za Slovence, za slovensko državnost, še posebej, če se spomnimo zasajene lipe na dan razglasitve neodvisnosti Republike Slovenije pred parlamentom; lipa na vasi pa je bila stičišče družbenega življenja. Uporabni so tudi njeni cvetovi, iz lesa so nekoč izdelovali božje podobice in jih postavili v bogkov kotek. Pod košato krošnjo je v haikuju svoje mesto ob neznanem kovčku našel celo Bog. Vsi trije elementi haikuja so postavljeni v središče vasi, kjer lahko krenemo levo ali desno, pri čemer se nemalokrat zaradi hitrice in tempa življenja počutimo razpete med tisto, kar želimo biti, in tisto, kar smo.


Haiku trenutek poveže tihoto vaške lipe in dilemo popotnika, ki je vseskozi nevidno prisoten prek odloženega kovčka pod križem. Je odložil kovček zato, ker na razpotju še okleva in premišljuje, kam bo krenil, in se hkrati obrača na Boga za pravilno odločitev? Si je morda že premislil in bo ostal doma, ali pa se je pravkar vrnil v rodno vas in si je, utrujen od popotovanja, vzel trenutek za počitek pod lipo, za občutek nekakšnega olajšanja ob prvem in prvinskem stiku s svojim domom in izvorom ter se zahvalil Bogu za srečno vrnitev? Doživetje haikuja je prepuščeno bralcu.


Ob nagrajenem haikuju se zavemo, da smo ljudje samo popotniki na sposojenem življenjskem prostoru, v maniri zahodnega pojmovanja sveta obremenjeni s težavami, ki postanejo takoj manjše in

nevidne, saj se iz njih porodi celo poezija.


Silva Trstenjak in Alenka Zorman




Pohvaljen haiku

(po abecednem redu avtoric in avtorjev)




Pohvaljeni niz


smijeh s ljuljačke

nožice načas dirnu

mlaznjak na nebu


smeh z gugalnice

nožice se za hip dotaknejo

letala na nebu


magla se diže

ozelenjuje šumu

srnine oči


megla se dviga

ozelenjuje gozd

srnine oči


vrbe bez lišća

u jezeru sve više

jesenjeg neba


vrbe brez listja

v jezeru vse več

jesenskega neba


Boris Nazansky, Hrvaška

Deda i unuk

prave Sneška Belića.

Gotov i selfi.


Ded in vnuk

delata snežaka.

Tudi selfi narejen.


Zoran Doderović, Srbija



I don't need nothing

today visited me

the first swallow


Nič ne rabim

danes obiskala me

prva lastovka


Dan Iulian, Romunija



miris zemlje ...

majka sadi sjemenke

i želje


vonj po zemlji …

mati seje semena

in želje


Nada Jačmenica, Hrvaška



Iščoč zavetje

brezdomec prisluhne

smehu z dvorišča.


Ljubica Klun, Slovenija



šetnicom uz rijeku

i maslačci idu

u grad


po poti ob reki

gredo tudi regrati

v mesto


Tonka Lovrić, Hrvaška



na kraški planjavi

iščem haiku

naletim na lovca


Jurij Rustja, Slovenija





v knjižnici

moja haiku zbirka

v dotiku s Hafisom


Jurij Rustja, Slovenija



na okljuku reke

raca prehiteva

plastenko vode


Marko Skok – Mezopotamsky, Slovenija



praznina jutra

le rdeča jabolka

visijo v meglo


Dimitrij Škrk, Slovenija



jutarnja paša

pastir podiže sunce

svojom sviralom


jutranja paša

pastir dviga sonce

s svojo piščalko


Đermano Vitasović, Hrvaška



oboje stari

zajedno na spomeniku

otac i sin


oba stara

skupaj na nagrobniku

oče in sin


Đurđa Vukelić - Rožić, Hrvaška



prazen vinograd

na tleh jagodni izbor

prepuščen kosu


Milan Žniderič, Slovenija



origami

the novice folds and unfolds

her hands


origami

začetnica vije in odvija

svoje roke


Ernest J. Berry, Nova Zelandija


uz staru kuću

kopriva do koprive

i crveni mak


ob stari hiši

kopriva ob koprivi

in rdeči mak


Zlata Bogović, Hrvaška



spokojni mesec

mi masira ramena

čas za diplomsko


Andraž Bole, Slovenija



Izbor ostalih haikujev

(po abecednem redu avtoric in avtorjev)



Proljetna kiša

nježno natapa moju

već promočenu odjeću.


Pomladni dež

nežno namaka mojo

že premočeno obleko.


Sonja Buljević, Hrvaška



paluba škripa

od oluje pocepana

jedra duše


paluba škriplje

od nevihte raztrgana

jadra duše


Tatjana Debeljački, Srbija



My native village –

over the centuries forest

the new moon itself


Rojstna vas –

nad stoletnim gozdom

mlada luna


Adina Enachescu, Romunija


o ljubezni nič

ob reki čakam metulje

v roki travnik


Franjo Frančič, Slovenija



Divlja rijeka

utopila je brezu

u sjeni mosta.


Divja reka

je utopila brezo

v senci mostu.


Ivan Gaćina, Hrvaška



storm arriving –

in the farmer´s pockets

seed of sunflower


nevihta se bliža –

v kmetovih žepih

sončnično seme


Goran Gatalica, Hrvaška



dvigalo stolpnice

namesto pogovora

le žvenket ključev


Joca Jamšek, Slovenija



Imam vedno več

denarja na računu.

In vedno manj las.


Janko Keček, Slovenija



pod oknom vihar –

v odmaknjeni izbi ždi

betežna mati


Ivanka Kostantino, Slovenija



Na vrhu stepenica,

noga se zaustavi na jednoj

koje nema.


Na vrhu stopnic,

noga se ustavi na eni,

ki je ni.


Marinko Kovačević, Hrvaška


picked plum fruit

on bluish powder

a fingerprint


nabrana sliva

na modrikastem prahu

prstni odtis


Nina Kovačić, Hrvaška



dječak šalje

pismo tati u Njemačkoj

i oslikani dlan


deček pošilja

pismo očku v Nemčijo

in poslikano dlan


Evica Kraljić, Hrvaška



Dete vrh igral.

Pod drobnimi nogami

cel svet v mlakuži.


Samo Kreutz, Slovenija



Košato rastje.

Mojo skrčeno senco

prekriva s svojo.


Samo Kreutz, Slovenija



Sončnica v vazi.

Tihožitje na platnu.

In zlomljen čopič.


Sonja Lenarčič, Slovenija



zgovorno dekle

palica za slepe

otipava luč


Stanislav Martinič, Slovenija



country parish an archangel clucks


podeželsko župnišče beli golob zagruli


Scott Mason, ZDA



Moj vrt

kot spomladi diši

na fotografiji


Dragica Ohashi, Japonska



Iščem svinčnik.

Brskam po peresnici.

Najdem radirko.


Karin Petko, Slovenija



robovi jutra

v nemiru vrtinca

ob koncu sanj


Dominique Reščič, Slovenija



wrong way

seagull announces

storm


napačna pot

galeb oznanja

nevihto


Pere Risteski, Makedonija



buket mimoza –

kupujem sebi sećanje na

neko rano proleće


šopek mimoz –

sebi kupujem spomin na

neko zgodnjo pomlad


Dragan Ristić, Srbija



bank of tulips

a honeybee makes

its selection


breg tulipanov

čebela izbira

prav svoje


Cyntia Rowe, Avstralija



Križ v praznem oknu,

za stoječim pročeljem

podrta domačija.


Svit Valovnik, Slovenija


he returned

the first blossoms

of a cherry tree


vrnil se je

prvi cvetovi

v češnjevi krošnji


Branka Vojinović - Jegdić, Črna gora



tvornica

dječjih cipelica izrasla

u neboder za odrasle


tovarna

otroških copatkov je zrasla

v nebotičnik za odrasle


Đurđa Vukelić - Rožić, Hrvaška

Lp, Lea

Zastavica

Lea199

Poslano:
19. 06. 2017 ob 21:23
Spremenjeno:
19. 06. 2017 ob 21:23

Dodajam rezultate:

O devetnajstem slovenskem natečaju za najboljši haiku


Na 19. natečaju za najboljši haiku je bila udeležba precej manjša kot v preteklih letih. Sodelovalo je 74 avtoric in avtorjev iz trinajstih držav, in sicer iz Avstralije, Črne gore, Francije, Hrvaške, Indije, Izraela, Japonske, Makedonije, Nove Zelandije, Romunije, Slovenije, Srbije in ZDA. Iz Slovenije je na natečaju sodelovalo 34 avtorjev, sledi ji Hrvaška z 19 avtorji, ostale države pa so zastopane z od enega do šest avtorjev.


Komisijo so spet sestavljali mag. Edin Saračević, Silva Trstenjak in Alenka Zorman. Izmed 408 prispelih haikujev je izbrala tri za nagrado, 12 haikujev in niz treh za pohvalo ter 29 haikujev za objavo v reviji, kar je skupaj 47 oziroma dobrih 11 % vseh prispelih haikujev. Haikuje v tujih jezikih so prevedene poslali nekateri avtorji sami, sicer pa so jih prevedli člani komisije, prevode je lektorirala Manica Baša.


Kakšna prihodnost se obeta natečaju in predvsem haiku ustvarjanju v Sloveniji, ki smo ga nekoč celo lahko imenovali »haiku gibanje«? Bo doživel svoj 20. jubilej? So doživljanje sveta in trenutkov v njem ter sebe skozi to zvrst poezije nekoliko zaustavili vse hitrejši tempo življenja, splošna apatičnost in nekakšna depresivnost ljudi v dobi vse večjih težav na družbenem področju? Ali zatekanje v naravo in njene lepote ni več močan vir navdiha kot nekoč? Je res bilo že vse doživeto? Iz prispelih haikujev je

mogoče zaznati, kot da nekateri avtorji skozi verze ne zmorejo povedati prav veliko novega, izvirnega. Morda jih moti tudi tekmovalni značaj natečaja, saj je tekmovalnosti na vseh področjih sodobnega življenja že preveč. Število mednarodnih haiku natečajev, spletnih strani itd. je res veliko in avtorji morda raje sodelujejo v mednarodnem okolju kot pa na domačem terenu.


Haiku natečaja seveda ne gre meriti le po številčnosti udeležbe, temveč predvsem po kakovosti prispelih haikujev, ki po mnenju komisije iz leta v leto ne narašča. Komisija je že pri 18. Natečaju nakazala, da bi veljalo razmisliti o netekmovalni obliki, morda o posebni številki (majhnem zborniku, lahko tudi plačljivem) revije Apokalipsa, ki bi bila posvečena zgolj haikuju in njemu sorodnim oblikam ustvarjanja (tanka, haiga). »Nagrada« za avtorje bi bila objava v taki izdaji. Tudi več slovenskih udeležencev natečaja je že izrazilo enako mnenje in željo.


Zahvala vsem udeležencem in iskrene čestitke nagrajencem ter avtorjem pohvaljenih in za objavo izbranih haikujev!


Alenka Zorman v imenu komisije




Tihi mejnik

(obrazložitve nagrajenih haikujev)



NAGRAJENI HAIKU


  1. nagrada



Tih

sredi zrelega polja.

Mejnik.


Darinka Slanovec, Slovenija


Splošno znana je Aškerčeva balada Mejnik. Pesnik v njej govori o goljufivem prestavljanju mejnika in s tem meje. Tako zavržno dejanje naj ne bi človeku dalo miru niti na onem svetu ... V zgodovini je bilo ogromno vojn, ki so se začele zaradi nasilnega, enostranskega premikanja (meddržavnih, medetničnih, medstanovskih ...) meja.


Mejnik v nagrajenem haikuju je tih, kar simbolizira umirjenost, tišino. Je na svojem mestu, prav tako so verjetno urejeni medčloveški, medsosedski odnosi. Lastniki zemlje so ljudje, ki so »na svojem mestu«. Usmerjeni so k opravljanju svojega dela, skrbijo za svoje dobro in za dobro skupnosti. Vse našteto podkrepi »zrelo polje«, ki simbolizira dovršitev procesov tako v Naravi kakor družbi.


Haiku pa odpira tudi širši pojem meje. Kje je meja med naravo (poljem) in človekovo dejavnostjo (pesticidi, umetna gnojila ...)? Katere so tiste meje, ki jih (niti za ceno lastnega življenja) ne bi smeli prestopiti? Kakšne miselne, jezikovne meje omejujejo naš pogled na svet, na druge, na same sebe?


Zrelo polje je naravni mejnik med letnimi časi, ko se leto preveša v čas umirjenosti, tišine in s tem v trenutke za spremembo, umik in poglabljanje vase. Prvonagrajeni haiku zato bralec lahko doživi še na ožji, povsem osebni ravni v človekovem življenju. »Zrelo polje« so srednja oziroma poznejša leta, v katerih se človeku pogosto dogajajo različne prelomnice zunaj njega in v njem samem ali/in v sobivanju z drugimi (določena starost, prenehanje dejavnosti, spoznanje, razodetje, razočaranje, nesreča, bolezen, razveza, smrt bližnjih ...), zaradi katerih postane »tih«; tudi v umetniškem ustvarjanju.


Edin Saračević in Alenka Zorman



  1. nagrada


žal unedogled

sve priče bosih nogu

uzima more


neskončna plaža

vse zgodbe bosih nog

jemlje morje


Boris Nazansky, Hrvaška


Haiku kot zvrst poezije je po eni od (neskončnih) definicij le Trenutek sámozavedanja v Večnosti, Neskončnosti. Nagrajeni haiku govori o neskončnosti morja in plaže kot dela obale, ter o končnosti, minljivosti človeka. Človek s svojimi koraki poskuša hoditi skozi to Neskončnost. Za seboj pa pusti komaj kaj. Kar 80 % življenja na Zemlji najdemo skritega pod vodo, ki predstavlja gonilno silo in ohranja življenje na našem modrem planetu.


Simbol (človeške) minljivosti so stopinje v pesku, na skalah (neskončne) plaže, (neskončnega) morja, ki z valovi in plimovanjem vrača vse v (neskončni) Izvor, v (pra)začetek … Čeprav ta haiku pripoveduje o Neskončnosti, uporabi zelo malo »slik«. Ključne slike, ki so hkrati skrivnostne, so »zgodbe bosih nog«. Lahko si predstavljamo samotne stopinje, kakor tudi dva para (zaljubljenih)

stopinj, pa tudi družinske stopinje različnih velikosti …


Pridih prvinskosti, povezanosti in enosti z Naravo simbolizirajo bose noge. Na dopustu nam ni treba stopati v nobene čevlje. Lahko sezujemo tudi lastne. Z bosimi stopali lažje (za)čutimo, se povežemo

z Zemljo, Vesoljem, Neskončnostjo. Predvsem pa lahko pridemo v stik s samim seboj in z drugimi.


Edin Saračević


  1. nagrada


pod vaško lipo

Bog razpet med dve poti

odložen kovček


Dimitrij Škrk, Slovenija


Lep haiku v klasični obliki 5-7-5 zlogov. Če bi si dovolili reči, da obstaja tipičen japonski haiku, ki z izbranimi besedami odpira neskončne miselne svetove, potem si lahko dovolimo in rečemo, da imamo pred seboj tipičen slovenski haiku.


Lipa ima simbolni pomen za Slovence, za slovensko državnost, še posebej, če se spomnimo zasajene lipe na dan razglasitve neodvisnosti Republike Slovenije pred parlamentom; lipa na vasi pa je bila stičišče družbenega življenja. Uporabni so tudi njeni cvetovi, iz lesa so nekoč izdelovali božje podobice in jih postavili v bogkov kotek. Pod košato krošnjo je v haikuju svoje mesto ob neznanem kovčku našel celo Bog. Vsi trije elementi haikuja so postavljeni v središče vasi, kjer lahko krenemo levo ali desno, pri čemer se nemalokrat zaradi hitrice in tempa življenja počutimo razpete med tisto, kar želimo biti, in tisto, kar smo.


Haiku trenutek poveže tihoto vaške lipe in dilemo popotnika, ki je vseskozi nevidno prisoten prek odloženega kovčka pod križem. Je odložil kovček zato, ker na razpotju še okleva in premišljuje, kam bo krenil, in se hkrati obrača na Boga za pravilno odločitev? Si je morda že premislil in bo ostal doma, ali pa se je pravkar vrnil v rodno vas in si je, utrujen od popotovanja, vzel trenutek za počitek pod lipo, za občutek nekakšnega olajšanja ob prvem in prvinskem stiku s svojim domom in izvorom ter se zahvalil Bogu za srečno vrnitev? Doživetje haikuja je prepuščeno bralcu.


Ob nagrajenem haikuju se zavemo, da smo ljudje samo popotniki na sposojenem življenjskem prostoru, v maniri zahodnega pojmovanja sveta obremenjeni s težavami, ki postanejo takoj manjše in

nevidne, saj se iz njih porodi celo poezija.


Silva Trstenjak in Alenka Zorman




Pohvaljen haiku

(po abecednem redu avtoric in avtorjev)




Pohvaljeni niz


smijeh s ljuljačke

nožice načas dirnu

mlaznjak na nebu


smeh z gugalnice

nožice se za hip dotaknejo

letala na nebu


magla se diže

ozelenjuje šumu

srnine oči


megla se dviga

ozelenjuje gozd

srnine oči


vrbe bez lišća

u jezeru sve više

jesenjeg neba


vrbe brez listja

v jezeru vse več

jesenskega neba


Boris Nazansky, Hrvaška

Deda i unuk

prave Sneška Belića.

Gotov i selfi.


Ded in vnuk

delata snežaka.

Tudi selfi narejen.


Zoran Doderović, Srbija



I don't need nothing

today visited me

the first swallow


Nič ne rabim

danes obiskala me

prva lastovka


Dan Iulian, Romunija



miris zemlje ...

majka sadi sjemenke

i želje


vonj po zemlji …

mati seje semena

in želje


Nada Jačmenica, Hrvaška



Iščoč zavetje

brezdomec prisluhne

smehu z dvorišča.


Ljubica Klun, Slovenija



šetnicom uz rijeku

i maslačci idu

u grad


po poti ob reki

gredo tudi regrati

v mesto


Tonka Lovrić, Hrvaška



na kraški planjavi

iščem haiku

naletim na lovca


Jurij Rustja, Slovenija





v knjižnici

moja haiku zbirka

v dotiku s Hafisom


Jurij Rustja, Slovenija



na okljuku reke

raca prehiteva

plastenko vode


Marko Skok – Mezopotamsky, Slovenija



praznina jutra

le rdeča jabolka

visijo v meglo


Dimitrij Škrk, Slovenija



jutarnja paša

pastir podiže sunce

svojom sviralom


jutranja paša

pastir dviga sonce

s svojo piščalko


Đermano Vitasović, Hrvaška



oboje stari

zajedno na spomeniku

otac i sin


oba stara

skupaj na nagrobniku

oče in sin


Đurđa Vukelić - Rožić, Hrvaška



prazen vinograd

na tleh jagodni izbor

prepuščen kosu


Milan Žniderič, Slovenija



origami

the novice folds and unfolds

her hands


origami

začetnica vije in odvija

svoje roke


Ernest J. Berry, Nova Zelandija


uz staru kuću

kopriva do koprive

i crveni mak


ob stari hiši

kopriva ob koprivi

in rdeči mak


Zlata Bogović, Hrvaška



spokojni mesec

mi masira ramena

čas za diplomsko


Andraž Bole, Slovenija



Izbor ostalih haikujev

(po abecednem redu avtoric in avtorjev)



Proljetna kiša

nježno natapa moju

već promočenu odjeću.


Pomladni dež

nežno namaka mojo

že premočeno obleko.


Sonja Buljević, Hrvaška



paluba škripa

od oluje pocepana

jedra duše


paluba škriplje

od nevihte raztrgana

jadra duše


Tatjana Debeljački, Srbija



My native village –

over the centuries forest

the new moon itself


Rojstna vas –

nad stoletnim gozdom

mlada luna


Adina Enachescu, Romunija


o ljubezni nič

ob reki čakam metulje

v roki travnik


Franjo Frančič, Slovenija



Divlja rijeka

utopila je brezu

u sjeni mosta.


Divja reka

je utopila brezo

v senci mostu.


Ivan Gaćina, Hrvaška



storm arriving –

in the farmer´s pockets

seed of sunflower


nevihta se bliža –

v kmetovih žepih

sončnično seme


Goran Gatalica, Hrvaška



dvigalo stolpnice

namesto pogovora

le žvenket ključev


Joca Jamšek, Slovenija



Imam vedno več

denarja na računu.

In vedno manj las.


Janko Keček, Slovenija



pod oknom vihar –

v odmaknjeni izbi ždi

betežna mati


Ivanka Kostantino, Slovenija



Na vrhu stepenica,

noga se zaustavi na jednoj

koje nema.


Na vrhu stopnic,

noga se ustavi na eni,

ki je ni.


Marinko Kovačević, Hrvaška


picked plum fruit

on bluish powder

a fingerprint


nabrana sliva

na modrikastem prahu

prstni odtis


Nina Kovačić, Hrvaška



dječak šalje

pismo tati u Njemačkoj

i oslikani dlan


deček pošilja

pismo očku v Nemčijo

in poslikano dlan


Evica Kraljić, Hrvaška



Dete vrh igral.

Pod drobnimi nogami

cel svet v mlakuži.


Samo Kreutz, Slovenija



Košato rastje.

Mojo skrčeno senco

prekriva s svojo.


Samo Kreutz, Slovenija



Sončnica v vazi.

Tihožitje na platnu.

In zlomljen čopič.


Sonja Lenarčič, Slovenija



zgovorno dekle

palica za slepe

otipava luč


Stanislav Martinič, Slovenija



country parish an archangel clucks


podeželsko župnišče beli golob zagruli


Scott Mason, ZDA



Moj vrt

kot spomladi diši

na fotografiji


Dragica Ohashi, Japonska



Iščem svinčnik.

Brskam po peresnici.

Najdem radirko.


Karin Petko, Slovenija



robovi jutra

v nemiru vrtinca

ob koncu sanj


Dominique Reščič, Slovenija



wrong way

seagull announces

storm


napačna pot

galeb oznanja

nevihto


Pere Risteski, Makedonija



buket mimoza –

kupujem sebi sećanje na

neko rano proleće


šopek mimoz –

sebi kupujem spomin na

neko zgodnjo pomlad


Dragan Ristić, Srbija



bank of tulips

a honeybee makes

its selection


breg tulipanov

čebela izbira

prav svoje


Cyntia Rowe, Avstralija



Križ v praznem oknu,

za stoječim pročeljem

podrta domačija.


Svit Valovnik, Slovenija


he returned

the first blossoms

of a cherry tree


vrnil se je

prvi cvetovi

v češnjevi krošnji


Branka Vojinović - Jegdić, Črna gora



tvornica

dječjih cipelica izrasla

u neboder za odrasle


tovarna

otroških copatkov je zrasla

v nebotičnik za odrasle


Đurđa Vukelić - Rožić, Hrvaška

Lp, Lea

Zastavica

Komentiranje je zaprto!