Skrbi me

da se zemlja

ne dotakne

črnih oblakov

svinčena

poravnana betonska tla

vodijo naravnost

po tako dolgi poti

da postaja

dolgočasno

nevzdržno

ne ne bom zbežala

mimo široke ceste

ne bo klica na pomoč

tiho bom

prav tako kot miš

če ne zmorem bega

ostanem

v središču panja

me pikajo

še živa žrela

in boli kvečjemu

ko pomislim

drugače grem

še vedno

naravnost

skoraj naprej

skoraj

le tu in tam

malo počijem.

Zaustavim trenutek

kot drobno ladjico

v steklenički

da dobim

strah

od zaprtega prostora.

In znova

razpiram

zavese

ki jih ni.

IŽ-lev