Ti še nisi izpel zvokov
Svojih gorskih piščali
In ne ponosnega šumenja planinskih potokov
Še nisi pozdravil brazgotin usode
In v neprehodnosti priklical suhe trse
In klepsidre ki so jih zapustile
Mogoče se strinjaš s svojim Admiralom da je
To življenje le ena od njegovih
Preizkusnih variant
A ti vendarle
V tišinah dvomov dolgo
Buljiš v apnenec dokler se
Ne razkroji v stalagmite
Mogoče čutiš da bodo stoletja
Vrnila na stotine toplih zim
Začaranih z dolgimi urami
A oslabelo sonce prebudilo pesniško razkošje
Posrebreno z zimsko krajino
In s snom negibne ilovice in kako se bo
Bilo tvoje roke razigralo
Na vseh osmrtnicah mrtvih otroških sob
Pihni v ta prah, v nerazvozljivost iluzije
Naj rožni prah pordeči
Na nočni omarici in brezglasno potone
V tvoje hrepenenje
Če se opoteče pa naj mine kot prevara
Nikar ne drhti, zapoj
Saj misli znova nihajo
Na steni obzorja se spet
Orisuje kalitev novih poti
Večni klic naših iskanj
Poslano:
27. 11. 2015 ob 19:50
Spremenjeno:
27. 11. 2015 ob 19:52
<!--[if gte mso 9]><xml>
Original:
PJEVAJ
Ti još nisi ispjevao zvukove
Svojih gorskih frula
Ni gordost šumora potoka planinskih
Još nisi odnjegovao ožiljke sudbine
I u neprohodima dozvao suhe čokote
I klepsidre koje su ih napustile
Možda se slažeš sa svojim Admiralom da je
Ovaj život samo jedna njegova
Probna varijanta
A ti ipak
Dugo u tišinama nedoumicā
Buljiš u krečnjak dok se
U stalagmite rastače
Možda osjećaš kako će stoljeća
Vratiti stotine toplih zima
Začaranih dugim urama
I oronulo sunce probuditi raskoš pjesničku
Posrebrenu zimnim krajolikom
I snom glinē bez kretnje i kako će
Se damar tvoje ruke razigrati
U svim osmrtnicama mrtvih dječjih soba
Komentiranje je zaprto!