Prepozno je za njene samote.
Z nožem so vrezale strugo
v les telesa,
ga napolnile do zadnje strune,
da se je izpelo v Andante Cantabile.
Njej, ki brezustna
govori strahu v dlaneh.
Šepeta veji zimskega drevesa,
ki ostra boža lepljive prikazni.
Kliče obglodano sonce
s sivimi kostmi.
Vendar,
prepozno je za njene samote.
Dlani so se odplazile
in sonce je otrpnilo
na škrbasti veji.
Okoli nje jočejo kojoti.
Ines, hvala tebi za branje.
Lp,
Vesna.
Poslano:
23. 12. 2014 ob 12:28
Spremenjeno:
23. 12. 2014 ob 12:30
vogali, kojoti, zahodni goti, piškoti - saj to pravim; čeprav je pri tej material za C G J malo bolj drzen in razkrit - pravzaprav pri tej stvaritvi ni nič skritega. Vsak v sebi nosi svojo svetlo plat, ki vrže temno senco v bitje - čeprav ta pesem ni sožitje, pač pa spet, zrezani kadri do namišljene zmage, ki ne uspe pokazati svoje volje, in kar je. Sam bi z istim zanosom rekel, res je prepozno ...
imam slab
občutek, da bolj ko bi se trudil, več praznih modrcev na vrvi, ki ne
potrebuje biti napeta in sploh kam pritrjena, da bi v luft zdržala, bi
se mi škrbavo smehljalo. da bi jih kar malo pobožal revice. nevidne
niti.
tale portal je dnevna soba in še najmanj prag, ki gleda
na ulico. Človek, ki se je izgubil v rubikovi kocki. enako pošteno bi
bilo reči jarogospodski, ampak tu uporabljmo celofan, tudi če gremo samo
na stranišče.
brruuummmm
*
čisto iskreno pa mislim, da bi pesniki, ki izdajajo knjige morali plačati dodaten davek; cena papirja, tiska ... to je slaboumje in navadna potuha. pustimo ostale neravnovesne lege sveta, zdaj govorim o eni pravici. vse naenkrat na(j)brž ne gre.
Vesna - srčna hvala za branje
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Vesna Šare
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!