Tam spodaj med čašami izpitega mleka se dviga divja bela srž nečesa velikega.
Večjega od jaz-in-ti.
Večjega od gub, ki režejo čelo do neprepoznavne starosti.
Večjega od prilaščajoče nemilosti.
Večjega od križa, srpa in kladiva.
Večjega od trudnih noči, ki jih pestuješ v prsih kot votlega otroka.
Te bosta požrla zemlja ali nebo?
Danes ju je tako prekleto težko krotiti...
Poslano:
16. 12. 2014 ob 18:43
Spremenjeno:
16. 12. 2014 ob 18:43
Izjemna metafora!
LP, mcv
Nekaj težkega je v tej pesmi, ravno zato je odlična. To težo, ki jo nosimo nekje v sebi, si krasno ubesedila, vprašanje je samo, če je bilo kdaj nebo in zemljo sploh lažje krotiti kot danes ... Najbrž ni splošnega odgovora.
Čestitke za pesem.
LP, Lidija
Hvala lepa za podčrtanje in čestitke, Lidija. Me zelo veseli.
Z "danes" sem mislila ravno tisti dan, ko se je pesem pisala, ne na neko generično obdobje sedanjika. :)
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Katarina J.
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!