Zaobiti ali ne biti
Dan za mano,
moj in razposajen,
kot pes, ki dvigne taco,
ne le eno,
vseh petnajst.
Dan
brez ustnic,
kože in pogleda,
ki bi ga surovega tlačil
v moje postelje in ure,
čez razdalje,
ki se množijo
globoko vame
in v drevesa ob močvirju.
Dan,
ko s koraki jutranje vode
vijoličastih oči
hitim skozi jesen,
v zimo, kjer me ne bo zeblo.
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Vesna Šare
- 23. 11. 2014 ob 10:15
- Prebrano 785 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 575
- Število ocen: 20
