Človek se navadi vsega.
Telo prenese vsako svinjarijo,
Duša vsako pizdarijo.
Nalaga se, se zlomi,
Pa zopet zarase.
Neverjetno: vse se prenese,
Vse razredči čas.
Noro: celo sovražniki
So ti nazadnje nekako blizu,
Domači kakor pege na koži:
Ne maraš jih,
Vendar so tukaj in tvoji.
Nažiraš se sranja dan za dnem,
Doklér nisi imun.
Potem sedeš na vrh piramide –
V naročju ti čepi ataraksa –
In gledaš ves ta človeški mrčes,
Ki roji in roji,
Se ljubi, naslaja, trpi –
Pa vse je le praksa.
Aleksandra Kocmut - Kerstin