Nikdar ponoči ne zapre svojih trudnih oči.
Zamazana in tuberkulozna od izpušnih plinov.
Okupirana s trumami sluzastih belih polžev, ki vstrajno lezejo navzgor po njenem trupu.
Nihče tega ne opazi.
Nihče ne pomisli, da imajo cestne svetilke srce.
In da jih lahko objameš.
Pokončno stati v betonu, trpeti mraz, veter in mrčes, ki se ti zaletava v oko.
Oh, nevidni heroji.
Neopaženi borci.
Cestne svetilke bi morale imeti trepalnice.
Cestne svetilke bi morale biti bolj hudobne.
Vedno, ko grem mimo, pozdravim: 'Dober večer, cestna svetilka na koncu moje ulice.'

electra