Pomlad vzcvetela je v tvojih očeh,
ko prvič sva se poljubila.
V tistem objemu in mladih nočeh
sva si neskončnost delila.
Poletje je vnelo obalo strasti,
igrivo sva se jim predala.
Gradila valove, gladila čeri
utrinkom trenutke jemala.
Jesen nama barva sivino večera,
a plamen še tli v ognjišču srca;
utrip že bledi in v večnost umira,
a slutnje z objemom razbliniva.
Prostrana so polja te snežne beline,
sneg je zasul že vse skupne sledi,
le veter raznaša te naše spomine
v krošnje cipres, kjer počivaš zdaj ti.
V krogu neskončnem vrti se življenje,
in le en trenutek nam dan je v dar…
Umira vse, tudi to hrepenenje,
a moja ljubezen do tebe – nikdar. Legy