Nekoč se odplazim čisto na konec,
kjer prepadi visijo na jeziku drevja,
ptice gnezdijo v očeh stoletnikov,
in šakali trgajo ostanke zavrženih src.
Veter skozi nekdanje stene hiš
raznaša kosme melodij – božajo me.
Spomini so kot laži in so pripeti
na najtanjšem vzorcu topline –
ki še uhaja izza odprtega prsnega koša.
Nekoč se odvlečem tja, tam ostanem.
Žalost skopni, ko se poslovi zadnji sneg.
A pušča za sabo odtise stopinj.
Silva Langenfus