Tam ostanem

Nekoč se odplazim čisto na konec,
kjer prepadi visijo na jeziku drevja,
ptice gnezdijo v očeh stoletnikov,
in šakali trgajo ostanke zavrženih src.
Veter skozi nekdanje stene hiš
raznaša kosme melodij – božajo me.
Spomini so kot laži in so pripeti
na najtanjšem vzorcu topline –
ki še uhaja izza odprtega prsnega koša.
Nekoč se odvlečem tja, tam ostanem.
Žalost skopni, ko se poslovi zadnji sneg.
A pušča za sabo odtise stopinj.

Silva Langenfus

Komentiranje je zaprto!

Podčrtanka

Silva Langenfus
Napisal/a: Silva Langenfus

Pesmi

  • 24. 05. 2010 ob 22:37
  • Prebrano 1990 krat

Uredniško pregledano.

Ocenjevanje je zaključeno!

  • Število doseženih točk: 369
  • Število ocen: 11

Zastavica