Morda so soneti odluženi speti
v zasenčene snope ničvredne
in njihovi verzi so davno izpeti,
pretisnjene rime omledne.

Morda serenadam je čas note brisal
in niso več ritmu vzporedne,
ni njihove nežnosti pesnik zapisal -
le svojih noči krike bedne.

Pozabljena pesem je gola ostala
v brezličju brezvestne samote
in njega, ki čutil jo je, je izdala,
zapredla v izrazje togote.

In tam, kjer je zdaj, njo na dnu sebe išče
da bi mu spet muza postala,
a njenih odbliskov ni več za prgišče;
že zdavnaj je svoj svet prodala.

Ko zdaj ves prozoren nabira besede,
ki bi mu kot ogenj služile,
se poleg prezrtih zapiskov usede
Nepesmi, ki so jo ubile.

Lidija Brezavšček - kočijaž