Nebo vre od divjanja krošenj.
Veter se pači s strešnikov
in jih pljuva iz ust kot odvečne zobe.
Med samimi ekrani postane
življenje raztegnjeno in modro.
Divjanje vetra zunaj in padanje ptic
se tu notri občuti kot mravljinčenje.
Med samimi ekrani cvetim
in zaslonim žarek sonca, ki si upa
preriniti med norimi drevesi.
Vem, veliko žuželk živi v njih,
preveč žužljajo in imajo žela,
moja koža pa je tanka in nežna.
Ponoči je še posebej nadležno,
če zmanjka elektrike in ekrani zaspijo.
Moje oko bi pomislilo, da je čas,
da izpljune strahove kot odvečne zobe.
Ne, zunaj ni heca in tudi znotraj ga ni.
Odvisno samo, kako navadiš oči.
One odločajo, kaj je, česa ni.



Lučka Zorko

Lučka Zorko