V Kolišču temnem Seme sence čaka,
da bi iz mrzlih mor pobrala skorje,
ki v breznu let pomikajo obzorje
brezplodnih blodenj v bedne trike mraka.

Samo še majhen živi kalček hrani.
V drevaku trhlem splavlja ga okoli.
Napol pogreznjen v mulj, zdušen na smoli,
ohranja strm pogled v lupini žgani.

Nikdár ni mogel smisla prav dojeti,
pogreznjen v gosto sluz zvarin oblaka,
nikoli v seme hotel ni prodreti.
To temno bistvo v jedru dna pričaka
njegov korak. Ne, ne bi smel verjeti,
da gnilo barje s kalčkom zla počaka!

Prežrlo mu bo zadnje niti sprane,
ki so pripenjale ga v majhne Sreče,
pognalo nove vitice štrleče
bo v stare mrke, njemu le poznane.

Lidija Brezavšček - kočijaž