Vreščeči pajki silijo v
ušesa,
dan je osvetlil betonski hlev.
Sad ne pade daleč od drevesa:
v prazno glavo se je skril odmev.
Počasi se vali široka reka
oslov, vpreženih v vsakdanji voz:
kup papirja, delovna obleka,
mrtva teža, ki ji niso kos.
Zvečer zajezdijo poceni srečo
v posteljah oglodanih kosti.
Na podstrešju mrak prižiga svečo,
pregnan iz raja vrag v kotu spi.
Sanjaj, sanjaj, mamino veselje,
molzi svojo kravo, dan bo dolg …
Kolni tiho, fukaj na povelje:
bodi svinja, če že nisi volk!
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Dani Bedrač
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!