Ko svet pozabil bo na naše teze

in se nebo nam bo v obraz smejalo,

takrat oporo sanj nam bo pobralo

in vse bo mrtvo, nično, brez obveze.

Prav vse, kar danes nam nemir zadaja

in to, kar smisel je bilo življenja,

odmrlo bo brez volje, dovoljenja

nekoga, ki kot Bog se nam prodaja.

Ubita bo zavest, ki stezo kaže,

potlačene v kot konca note nežne ...

Ledi se  dan, pogled noči ne laže.

Prastrah trenutke, tiste, mimobežne,

z meglenim pišem, gnilim smogom maže;

duši pomene. Neme in presežne.

Lidija Brezavšček - kočijaž