Kako lepo bi bilo živeti
od čiste tu-biti zelenookih trav;
namakati sanje v registre
krvavordečih barv:
v kristalne čaše razdivjanih vrtnic,
v temne kroge ponorelih makov.
Biti nedolžna zaupljivost dneva,
svetlikanje na temni strani jaza;
Biti brez oči, obraza;
vrisk prosojnih kapelj gneva:
otožnost v jantarnih nočeh septembra,
razdrta vena kopastih oblakov.

WalkingAlone