Marija, hvala za tvoje besede in za to, da si verjela v naše besede.

Marija Gošre (Perhaj) je rojena 19. 3. 1924 v Lučah pri Žalni, od 1952 je živela v Velikih Laščah. Umrla je 19. 2. 2014.

Bila je pesnica in pisateljica, članica Društva slovenskih pisateljev. Objavljala je v literarnih revijah, ukvarjala se je tudi z ljubiteljsko kulturo in predstavljala rojake Levstika, Stritarja in Trubarja obiskovalcem s širšega slovenskega prostora. Bila je dolgoletna članica KUD Primoža Trubarja Velike Lašče, kjer je sodelovala tako v gledališki skupini kot igralka, lektorica in dramaturginja ter ustanovila Literarni klub in skupaj s sodelavci vodila klubske večere konec 50-ih in v začetku 60-ih let prejšnjega stoletja. Napisala je roman Očiščevanje (Cankarjeva založba, 1964) ter tri pesniške zbirke: Krog (DZS, 1966), Zid (Lipa,1971) in Stiskalnica (DZS, 1980). Leta 2004 je pri Parnasu izšla zbirka njenih črtic Usode. Uvrščena je v Antologijo slovenskih pesnic (2. knjiga, Založba Tuma). Je ena izmed "rojenic" pesniškega projekta Pesem si, saj je objavila svoje pesmi v zborniku, ki je izšel skupaj z začetkom delovanja te naše ljube spletne pesniške strani. Njene pesmi so objavljene tudi v Pesem si 08 in Pesem si 09.

V spomin nanjo in zato, da jo spoznate tudi tisti, ki je niste imeli prilike srečati, objavljam zapis pogovora z njo, ki sva ga imeli pred dobrimi 4 leti.

• Kako ste prišli v Velike Lašče?

V bistvu sem v Lašče prišla po pomoti, po spletu srečnega naključja. Naj začnem na začetku. Moje prvo delovno mesto učitejice naj bi bilo v Kuzmi v Prekmurju. Takrat so bili časi, ko so učitelje premeščali v kraje, kjer se je pokazala potreba po njih. Ko sem pred nastanitvijo obiskala Prekmurje, sem ugotovila, da skoraj ničesar ne razumem. Šolskim oblastem sem napisala prošnjo za prerazporeditev z utemeljitvijo, zato so me dodeli za učiteljico na osnovni šoli v Brusnicah pri Novem mestu. Naslednje moje delo je bilo na nižji gimnaziji v Žireh nad Škofjo Loko, nato pa, ravno tako na nižji gimnaziji, v Fari pri Kostelu. Bilo je leto 1952, bili so težki časi. Ni bilo sicer uzakonjeno ali kjerkoli zapisano, da učitelji ne bi smeli hoditi v cerkev. A bilo je ravno najbolj občutljivo obdobje. Za učitelja ni bilo lahko, če so ga videli, ko je šel k liturgiji. Zato sem morala na zagovor pred komisijo v Kočevje. Tam sem rekla, da bi šla kamorkoli me bodo poslali, le v Loški Potok ne. K sreči si tega niso zapisali, nekdo pa si je napačno zapomnil, da sem rekla, da nočem v Velike Lašče. Tako so me premestili v Lašče. Takrat so bile Lašče v središču pozornosti. 51. tega leta je bila velika proslava v počastitev 400 letnice izida Trubarjeve prve slovenske knjige. Nivo kulture je bil izjemno visok. Takoj sem se vključila tudi v Kulturno umetniško društvo, saj me je to ne le osebno, ampak tudi kot učiteljico slovenščine izjemno zanimalo.

• Bi nam opisali kak spomin na to obdobje?

Bistvo mojega prihoda v Velike Lašče je bilo, da sem imela neposredne in žive stike z umetnostjo, gledališčem, literaturo ter z ljudmi, ki so se s tem ukvarjali. Spominjam se, ko smo krstno uprizarjali Javorškove Manevre, bilo je konec petdesetih, v predstavi sem igrala hišnico, ki skrbi za poslopje, v katerem so se udeleženci manevra začeli „igrati“ gledališče. Zanimivo je tudi to, da smo v Velikih Laščah krstno uprizroli kar nekaj Javorškovih dramskih del.

Spominjam se, da smo bili povabljeni na ogled predstave Manevri, ki so jih kasneje uprizorili v gledališču v Trstu. Tega kulturnega izleta sta se udeležila tudi Dominik Smole in Taras Kermauvner. Takrat smo se spoznali in Dominik je postal tudi naš družinski prijatelj. Ko sem bila sredi 60 - ih let sprejeta v Društvo slovenskih pisteljev, sem tudi redno hodila na sestanke in in njihove prireditve.

• Ves čas je bila ob gledališču vaše pomembno področje ustvarjanja tudi literatura.

Gotovo. Gledališče in literatura sta precej povezana. Moja pot se je začela seveda že veliko prej. Že v šoli je profesor slovenščine opazil moj talent za pisanje, za kar sem mu zelo hvaležna, saj morda brez te spodbude ne bi postala to, kar sem. Talent za pisanje nekako čutiš v sebi, a bolj resno sem se tega zavedala sredi 50-ih let, ko sem pisala tudi bolj intenzivno. Moja prva pesem je bila objavljena v Obzorniku, tam je imel Miško Kranjec literarni kotiček, kjer je objavljal in komentiral pesmi. Objavil je mojo pesem Krvavi svetovi in spominjam se, da je bil naslov njegove kritike Al bo kal pognalo seme? V svoji oceni, moramo vedeti, da so bile takrat literarni bum Pesmi štirih (op. p. Kovič, Menart, Pavček, Zlobec). Dejal je, da če bi bile pesmi poslane prej, bi bile zagotovo lahko objavljene v omenjeni knjigi. S tem sem doživela veliko potrditev in spodbudo. Potem sem vse več pisala in objavljala v Perspektivah in drugih revijah. Praktično vse pesmi iz prve zbirke Krog so bile predhodno objavljene v literarnih revijah in časopisnih prilogah.

• Na področju literature niste delovali samo kot ustvarjalka pač pa tudi kot organizatorica literarnih večerov z udeležbo znanih slovenskih pisateljev in pesnikov, likovnikov in filmskih ustvarjalcev.

 Posebej se spominjam novinarja Dušana Dolinarja ter Vitka Muska, ki je tudi predaval na seminarju v zvezi z ustanavljanjem kulturnih klubov, sicer pa je bil znan po svojih predavanjih o filmski vzgoji. Ustanovili smo Literarni klub pri KUD Primoža Trubarja in s Tanjo in Janezom Debeljakom smo konec petdesetih in v šestdesetih letih organizirali klubske večere. Bili so enkrat tedensko, ob torkih, od septembra do junija. Pokrivali smo področja od literature, ljudskega pesništva, mladinske književnosti do likovne umetnosti – slikarstva, kiparstva – ter novinarstva in filmske umetnosti. Pripravljali smo tudi proslave ob različnih praznikih skozi vse leto. Imeli smo stalno sobo v sedanji občinski zgradbi. Spominjam se, da smo morali včasih sneti vrata, da so ljudje lahko sedeli še na hodniku in bili vseeno prisotni na dogajanju. Če je bil na programu film, smo ga predvajali v dvorani, pogovor pa smo izpeljali v klubski sobi. Predavanja so bila podprta tudi z diapozitivi, tako, da je bilo dogajanje na klubskih večerih zelo raznoliko. Res smo imeli vrsto zanimivih gostov, pot do kultrunikov nam je pomagal utreti tudi Jože Javoršek. To so bili izjemno dobro obiskani večeri na ustreznem kulturnem nivoju.

• Bili ste tudi učiteljica in na koncu delovne dobe ravnateljca na OŠ Primoža Trubarja Velike Lašče. Kako so sodelavci gledali na to, da se tako intenzivno ukvarjate s kulturo?

Na sodelavce imam zelo lepe spomine, imeli smo zelo pristen odnos, v kolektivu je prevladovalo dobro medsebojno razumevanje. Podpirali in razumeli so me.

• Napisali ste roman Očiščevanja.

1964 je izšel pri Cankarjevi založbi. Rokopis sem dala prebrati tudi Javoršku. Spominjam se, da mi je svetoval, naj preberem Robbe – Grillet-ovega VIDCA. Seveda takrat še ni bilo slovenskega prevoda. Telefonsko sem iskala ta roman po vseh sosednjih republikah. Končno sem ga našla v srbskem jeziku, v cirilico, naslovljen z Oči, koje sve vide. Ob branju sem dojela, kako lahko snov zgostiš, strneš, tudi s prehajanjem sedanjika v preteklik.

• Branje je torej zelo pomembno za pisanje.

Je, pa ne v tem smislu, da bi bralec ponavljal snov ali slog pisca. Pomembno je, ker je lahko kažipot, pokaže smer, v kateri se da lastno literarno delo še izboljšati.

• Kakšen je vaš postopek pisanja v poeziji, prozi?

Proza seveda zahteva drugačen čas, večjo stalnost. Če vzameš, da sem bila v službi v šoli, imela družino, veš, kako se išče čas za ustvarjanje. Proza torej lahko nastaja le med počitnicami. Pisala sem vedno na roko, potem so mi pretipkavali. Poezija pa nastaja kadarkoli. Preden pesem dam na papir, jo imam dodelano v glavi, samo še kakšno malenkost spremenim po zapisu. Pesem se rodi – včasih se začne z enim verzom, ki je odraz občutij, mišljenja, trpljenja. Predvsem se rodi iz bolečine, bolj kot iz radosti. Pesem lahko nastane tudi, ko si bolan, ko zvečer ne moreš spati ali ko se ponoči zbudiš. Pesmi se ne da prisiliti: ne moreš se usesti k prazni poli paprija in reči: zdajle bom napisala pesem. Ne nastane samo iz želje po tem, da bi napisal pesem. Zato pravim, da se pesem rodi. Pesem moraš imeti v sebi. Ne moreš je priklicati, če pride, je pa tudi ne moreš odgnati. Pesem te poišče, narekuje ti jo bolečina, strah, spomin, veselje bolj težko.

Hvala za to, da delite z nami svoje bogate spomine.

Na tem mestu objavljamo prvo Marijino objavljeno pesem Ne išči biserov - v prvem letniku revije Perspektive, aprila 1961 (ta pesem ni bila potem objavljena v nobeni od Marijinih zbirk) ter njeno najnovejšo, leta 2008 nastalo pesem Čudež, ki je objavljena v zborniku Pesem si 09 (Zavod za razvijanje ustvarjalnosti, 2009).

 Z Marijo Perhaj sem se ob njenem 85. rojstnem dnevu (2009) pogovarjala Ana Porenta.