Tam daleč bom do tebe
stopila kot nimfa,
ki v prosoju dneva čaka
na nočno odrešenje.
Tam daleč bom v tihi senci
dve roki ti v dar ponudila.
Tam daleč je v zaprte rime
stopil tvoj pogled
in oblaki lune so odnesli
zadnje upanje na jutro.
Tam daleč je pod korenine
pobegnil beli zemeljski smehljaj.
Tam daleč se od tal odbije
mrzli žarek nedojemanja
in med travne liste seje
nič v razdrti mreži.
Tam daleč se pustim ujeti
večni bledi misli ...
Pesem vredna ponovnega branja. Čeprav je tisto "tam daleč" nekje daleč, je vendarle tu, sedaj in blizu, saj nas nič, smrt in pogrešanje spremljajo vedno in so blizu ... Pesem to dogajanje nežno ilustrira z originalnimi slikami in neko resignirano sprejemanje jo zmehča ter osvobodi patetike in ji dvigne nivo prav zaradi edinstvenega, posebnega pogleda.
Čestitke.
Lp, lidija
Hvala... pohvala res dobro dene.
lp, nera
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: nera
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!