ki režejo steklo nad menoj.
Pretvarjam se,
da mi je toplo,
oblečena le v tanko krilo in nekaj srajci podobnega.
In vem,
da me opazuješ,
sedečo na postaji,
kako čakam,
da pripelje vlak
iz Sibirije.
Ne boš stopil
čez cesto,
čeprav okušam
tvoje slane solze
ujete med dež.
Te skrbi moja srajca?
Vedno sem si mislila,
da ne maraš zelene …
zato sem jo oblekla,
da me boš lahko gledal
s svojimi vodenimi očmi.
Mogoče bi morala zdaj iti …
ko bi le končno prispel tisti vlak iz Sibirije.
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Helena Zemljič (MalaSenca) (urednica)
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!