V bolniški sobi, ozki kot za norce,

ležimo tiho stokajoč jetniki,   

vemô: več ne odpeljejo hodniki

od tod nas ven. Na strop mrak riše vzorce.

Kdaj sliši se opravičila razna

za zrak pregret, potênje kakor v savni;

skomignemo – kaj naj? –, saj razlog glavni

je ta, da zdravstva je blagajna prazna.

Do pipe greš – preneha teči voda,

a bolničark ne smeš nadlegovati,

če ni zdravil (za nas je dražjih škoda),

ne jamraj, ker boš – še ne zdrav – pred vrati!

»Domov umret,« te odpusté naduto,

»k bogovom v belem moli se z valuto!«

janakolaric