SONETNI VENEC

I.

Martra Kristusova        

se je pričela.

Zrečena je obsodba

nevesela.

 

Ven bo treba stopiti, na pot,

brez apostolov in učencev,

na rame si zadati hlod,

težak sto centov.

 

Na to strmo goro

se povzpeti

v štirinajstih slikah.

 

In tam, za pokoro

vseh, trpeti in umreti,

Ah, ti bridkust velika!

 

II.

Ah, ti bridkust velika,

glej, že nosi Kristus

sam svoj križ, brez pomočnikov,

iz ust

 

nobena mu beseda

žala ne privre,

le žalost, beda

zastruplja mu srce.

 

In z vsakim je korakom

bolj težak ta les,

kot da vsa zemlja stala

 

bi mu na ramah, res

trda je ta krvava tlaka

Tega našiga krala.

 

III.

Tega našiga krala,

ki zdajci se pod križem

prvič zgrudi, ki že

utrujen od kravala,

 

na ustnicah okuša

svoj krvavi pot,

nihče od judov ne poskuša

odrešiti spon;

 

vsak le kriči nanj in ga psuje,

pljuva ga in zasmehuje;

a med to množico

 

je nekaj teh, ki ve resnico,

da zdaj se kri preliva

Edinega božiga sina.

 

IV.

Edinega božiga sina

na poti sreča bleda mati.

Neznosna je tišina,

ki sili jo molčati,

 

ker rada zakričala bi,

a ve, da sin njen zlati

se mora darovati

za vse ljudi.

 

Da ji usoda dana

je: prestati toliko gorja,

ker Bog jo je izbral

 

izmed vseh žena,

in, da je sina daroval

Je narvečja božja gnada.

 

V.

Je narvečja Božja gnada

tudi ta nemilost,

to trpljenje, ta nasilnost,

ti udarci, kri in rana?

 

Je. Blagor njemu,

ki se muči,

kakor Simon iz Cirene

z njim pod križem, ko vsi upi

 

zdijo se brez veze,

ko življenja gnus prevlada

in razpase se bridkost,

 

saj po smrti, kot nagrada

mu zasije zarje večne

Ena neizgruntana milost.

 

VI.

Ena neizgruntana milost

je ta bridki križev pot,

je preizkušnja, boj je, most,

ki, ves svetal, vodi tja v svod

 

neba, čez brezna

brezdanja,

kjer sije pekla

bolečina trajna.

 

Na poti tej, kakor skrivnost,

stoji Veronika

in beli potni prt poda

 

mu za obličje polno ran.

Z bolestjo nemo gleda vanj,

v kteri kaže se ponižnost.

 

VII.

V kterih kaže se ponižnost,

tiste bo Gospod povišal.

Le navidezna brezbrižnost

seva zdaj z neba višav

 

nanj, ki je že v drugo pal

pod križem,

ki, ves zverižen,

leži na tleh umazan in krvav.

 

Tako kdaj človek obleži

od udarcev podlih strt

in slep, si na tihem zaželi,

 

da prišla bi ponj že Smrt,

a nad njim je luč, je gnada,

pa lubezen, vera, nada.

 

 

VIII.

"Pa lubezen, vera, nada,

ni to troje, kar ostane?"

Vpraša Jezus žene zbrane

okrog njega, ki od jada

 

solze jim teko po licih.

"In od teh treh še največja

je Ljubezen", reče s težka,

ker ga križ začne težiti.

 

"Zato se mora izpolniti

to, kar je zapisano,

da bo namreč božji sin

 

moral svojo kri preliti,

z njo Ljubezen v srca vliti,

a tudi trošt, de smrti ni.

 

 

IX.

A tudi trošt, de bomo vsi

odrešeni od spon trpljenja

in v luči večnega življenja

deležni rajske radosti, -

 

če vsak zadal si bo svoj križ,

kakor Krist, na svoje rame

in šel skoz stiske in težave

po strmi poti v Paradiž.

 

O človek, kadar obležiš

od viharjev zlih spodrezan,

spomni se takrat, da tudi

 

On je trikrat pal pod križ,

da bi s tem bil ti odvezan

sojih grehov hudih.

 

X.

Sojih grehov hudih

bo odrešen vsak kristjan,

saj se Kristus tretji dan

je od mrtvih zbudil.

 

A še prej je bil izdan,

mučen od vojščakov krutih,

slečen in zasramovan

od ljudi brezčutnih.

 

Zato slecimo tudi mi

naših grehov cunje stare,

da ne pademo v skušnjave.

 

Saj, če bomo čistih misli,

bomo s tem pri Bogu v čislih

ino smrti rešeni.

 

XI.

Ino smrti rešeni

bodo narodi Evrope,

Azije, Amerike,

Afriške celine vroče;

 

kar nas duš po svetu blodi,

je obsojeno na večnost,

a le kdor za Kristom hodi

upati sme v rajsko srečo.

 

 

To besede so resnice

evangelija,

ki držijo, kot pribit je

 

z žeblji bil zveličar sam;

a dojeti nam jih možno

je le skozi martro božjo.

 

XII

Jeno skus ta martra Božja

smejo duše v rajski vrt,

kar sam Bog je skusil smrt.

Tistikrat se je stemnilo,

 

kakor da je sončni mrk,

zemljo streslo je z vso silo,

grob premnog je bil odprt.

In pretrgalo na dvoje

 

se je v templju zagrinjalo,

vse, kar tam ljudi bilo je,

se je v hipu razbežalo;

 

le Marija, mati uboga,

s svojim sinom je ostala,

odrešena večniga ogna.

 

XIII.

Odrešeni večniga ogna

ti pač ne bodo, ki so stali

križem rok in se smejali,

ko se je vršila groza

 

kristusovega trpljenja,

čeprav usmiljenost Njegova

je brezmejna.

A nek žid, bogat ostudno,

 

Jožef iz Arimateje,

ki zaprosil je pogumno,

da se sname truplo s križa

 

in Mariji izroči ga;

bo kljub bogatiji hudi

najdel v raji platz per Bugi.

 

XIV.

Najdli v raji platz per Bugi

bodo nekoč ob koncu dni

vsi, kar jih dobrih je ljudi,

a najtežje bogatuni.

 

Tako vsaj piše v Svetem pismu,

pa tudi

to, da je Jezus Kristus

pokopan bil v tuji

 

grob, vsekan v skalo,

kamor je Pilat postavil stražo.

S tem se je končala zgodba

 

o trpljenju našega Gospoda,

ta prebridka, kruta in surova

martra Kristusova.

 

 

Matej Krevs

Komentiranje je zaprto!

Matej Krevs
Napisal/a: Matej Krevs

Pesmi

  • 01. 04. 2013 ob 14:27
  • Prebrano 972 krat

Uredniško pregledano.

Ocenjevanje je zaključeno!

  • Število doseženih točk: 269.26
  • Število ocen: 8

Zastavica