I.
Martra Kristusova
se je pričela.
Zrečena je obsodba
nevesela.
Ven bo treba stopiti, na pot,
brez apostolov in učencev,
na rame si zadati hlod,
težak sto centov.
Na to strmo goro
se povzpeti
v štirinajstih slikah.
In tam, za pokoro
vseh, trpeti in umreti,
Ah, ti bridkust velika!
II.
Ah, ti bridkust velika,
glej, že nosi Kristus
sam svoj križ, brez pomočnikov,
iz ust
nobena mu beseda
žala ne privre,
le žalost, beda
zastruplja mu srce.
In z vsakim je korakom
bolj težak ta les,
kot da vsa zemlja stala
bi mu na ramah, res
trda je ta krvava tlaka
Tega našiga krala.
III.
Tega našiga krala,
ki zdajci se pod križem
prvič zgrudi, ki že
utrujen od kravala,
na ustnicah okuša
svoj krvavi pot,
nihče od judov ne poskuša
odrešiti spon;
vsak le kriči nanj in ga psuje,
pljuva ga in zasmehuje;
a med to množico
je nekaj teh, ki ve resnico,
da zdaj se kri preliva
Edinega božiga sina.
IV.
Edinega božiga sina
na poti sreča bleda mati.
Neznosna je tišina,
ki sili jo molčati,
ker rada zakričala bi,
a ve, da sin njen zlati
se mora darovati
za vse ljudi.
Da ji usoda dana
je: prestati toliko gorja,
ker Bog jo je izbral
izmed vseh žena,
in, da je sina daroval
Je narvečja božja gnada.
V.
Je narvečja Božja gnada
tudi ta nemilost,
to trpljenje, ta nasilnost,
ti udarci, kri in rana?
Je. Blagor njemu,
ki se muči,
kakor Simon iz Cirene
z njim pod križem, ko vsi upi
zdijo se brez veze,
ko življenja gnus prevlada
in razpase se bridkost,
saj po smrti, kot nagrada
mu zasije zarje večne
Ena neizgruntana milost.
VI.
Ena neizgruntana milost
je ta bridki križev pot,
je preizkušnja, boj je, most,
ki, ves svetal, vodi tja v svod
neba, čez brezna
brezdanja,
kjer sije pekla
bolečina trajna.
Na poti tej, kakor skrivnost,
stoji Veronika
in beli potni prt poda
mu za obličje polno ran.
Z bolestjo nemo gleda vanj,
v kteri kaže se ponižnost.
VII.
V kterih kaže se ponižnost,
tiste bo Gospod povišal.
Le navidezna brezbrižnost
seva zdaj z neba višav
nanj, ki je že v drugo pal
pod križem,
ki, ves zverižen,
leži na tleh umazan in krvav.
Tako kdaj človek obleži
od udarcev podlih strt
in slep, si na tihem zaželi,
da prišla bi ponj že Smrt,
a nad njim je luč, je gnada,
pa lubezen, vera, nada.
VIII.
"Pa lubezen, vera, nada,
ni to troje, kar ostane?"
Vpraša Jezus žene zbrane
okrog njega, ki od jada
solze jim teko po licih.
"In od teh treh še največja
je Ljubezen", reče s težka,
ker ga križ začne težiti.
"Zato se mora izpolniti
to, kar je zapisano,
da bo namreč božji sin
moral svojo kri preliti,
z njo Ljubezen v srca vliti,
a tudi trošt, de smrti ni.
IX.
A tudi trošt, de bomo vsi
odrešeni od spon trpljenja
in v luči večnega življenja
deležni rajske radosti, -
če vsak zadal si bo svoj križ,
kakor Krist, na svoje rame
in šel skoz stiske in težave
po strmi poti v Paradiž.
O človek, kadar obležiš
od viharjev zlih spodrezan,
spomni se takrat, da tudi
On je trikrat pal pod križ,
da bi s tem bil ti odvezan
sojih grehov hudih.
X.
Sojih grehov hudih
bo odrešen vsak kristjan,
saj se Kristus tretji dan
je od mrtvih zbudil.
A še prej je bil izdan,
mučen od vojščakov krutih,
slečen in zasramovan
od ljudi brezčutnih.
Zato slecimo tudi mi
naših grehov cunje stare,
da ne pademo v skušnjave.
Saj, če bomo čistih misli,
bomo s tem pri Bogu v čislih
ino smrti rešeni.
XI.
Ino smrti rešeni
bodo narodi Evrope,
Azije, Amerike,
Afriške celine vroče;
kar nas duš po svetu blodi,
je obsojeno na večnost,
a le kdor za Kristom hodi
upati sme v rajsko srečo.
To besede so resnice
evangelija,
ki držijo, kot pribit je
z žeblji bil zveličar sam;
a dojeti nam jih možno
je le skozi martro božjo.
XII
Jeno skus ta martra Božja
smejo duše v rajski vrt,
kar sam Bog je skusil smrt.
Tistikrat se je stemnilo,
kakor da je sončni mrk,
zemljo streslo je z vso silo,
grob premnog je bil odprt.
In pretrgalo na dvoje
se je v templju zagrinjalo,
vse, kar tam ljudi bilo je,
se je v hipu razbežalo;
le Marija, mati uboga,
s svojim sinom je ostala,
odrešena večniga ogna.
XIII.
Odrešeni večniga ogna
ti pač ne bodo, ki so stali
križem rok in se smejali,
ko se je vršila groza
kristusovega trpljenja,
čeprav usmiljenost Njegova
je brezmejna.
A nek žid, bogat ostudno,
Jožef iz Arimateje,
ki zaprosil je pogumno,
da se sname truplo s križa
in Mariji izroči ga;
bo kljub bogatiji hudi
najdel v raji platz per Bugi.
XIV.
Najdli v raji platz per Bugi
bodo nekoč ob koncu dni
vsi, kar jih dobrih je ljudi,
a najtežje bogatuni.
Tako vsaj piše v Svetem pismu,
pa tudi
to, da je Jezus Kristus
pokopan bil v tuji
grob, vsekan v skalo,
kamor je Pilat postavil stražo.
S tem se je končala zgodba
o trpljenju našega Gospoda,
ta prebridka, kruta in surova
martra Kristusova.
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Matej Krevs
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!