... vzamem dolgo vrvico,
vezalko iz najinega
ponedeljkovega čevlja,
jo zalijem in ob nekem vogalu
rastem skupaj z njo.
Srce je koža
in koža je srce,
ko se stegujeta
k tebi.
Pod nama bilke in ovce,
včasih kak pes.
Črno je še bolj črno,
belo je umazano.
Rastem mimo pravil za marionete,
mimo vseh besed
in zapletenega molka.
Rastem
tiho in hitro,
da me ne prerastejo
preklete besede.
Da si izkopljem zgodbo
na tvojem ramenu.
Zgodbo z enim prostorom,
v katerem bi lahko stopila vase
in se imela rada.
Srkajoč tisto besedo
in tebe, mali moj.
Rastem,
dokler ne pojem vrvice.
Ne skrbi,
govorijo gozdovi,
ki mi prinesejo svetilko.
Ne skrbi,
to so bila le ramena.
Poslano:
19. 02. 2013 ob 14:19
Spremenjeno:
19. 02. 2013 ob 14:20
... "Ramena", Toda - PRAVA "Ramena" ...
Poslano:
19. 02. 2013 ob 14:46
Spremenjeno:
19. 02. 2013 ob 20:39
jaz bi se še malo zaplezal - kar čakam kdaj se bo pojavila beseda v pesmi
;)
Poslano:
19. 02. 2013 ob 19:37
Spremenjeno:
19. 02. 2013 ob 21:17
Jure, malo sem še plezala....še?
Poslano:
20. 02. 2013 ob 22:40
Spremenjeno:
20. 02. 2013 ob 23:49
Še plezanja in preurejanja mojega prostora!
Poslano:
21. 02. 2013 ob 08:23
Spremenjeno:
21. 02. 2013 ob 13:41
u ... čakaj, pardon - me malo ni bilo - joj kako pišem
Poslano:
21. 02. 2013 ob 08:27
Spremenjeno:
21. 02. 2013 ob 13:41
me guncajo prispodobe - neko os, deblo, smer, kline ... iščem - da ne plezaš na široko, temveč navzgor. Jaz bi se res zaplezal. ;) na ramenih na primer ... ostati gor, klju badcu. Ostro pokazati svojo smer, zarezo, ki nam jo vrvica reže v dlan ...
:) mene vleče še bolj gor. ne samo na štuporamo ;)
Poslano:
21. 02. 2013 ob 08:28
Spremenjeno:
21. 02. 2013 ob 13:41
Ne plezam več, zdaj rastem.
Tudi padec ni več padec.
Poslano:
21. 02. 2013 ob 08:29
Spremenjeno:
21. 02. 2013 ob 13:41
saj vem - in ravno to ;)
Poslano:
21. 02. 2013 ob 08:33
Spremenjeno:
21. 02. 2013 ob 13:41
Kaj pa vedo gozdovi! Nič!
Samo tolažijo včasih. In svetijo.
Poslano:
21. 02. 2013 ob 08:38
Spremenjeno:
21. 02. 2013 ob 13:41
ups.
Oprosti ampak; vsaka iglica, listek ve več kot ti - čeprav se verjetno ironiziraš - tamle gor. pa vseeno, dajem na mesto. seveda tudi sebe, pod krošnje :)
lp
Poslano:
21. 02. 2013 ob 08:39
Spremenjeno:
21. 02. 2013 ob 13:40
gozd seveda ni gozd
Poslano:
21. 02. 2013 ob 08:41
Spremenjeno:
21. 02. 2013 ob 13:40
kaj pa je? gozd je res težko opredmetljiv, glede na vsako posamičnost v njemu , a kako naj ga gledam -
Poslano:
21. 02. 2013 ob 08:42
Spremenjeno:
21. 02. 2013 ob 13:40
kot opravljivce, pa "dobre prijatelje"
Poslano:
21. 02. 2013 ob 08:52
Spremenjeno:
21. 02. 2013 ob 13:40
se pravi so vseeno vedneži, je vednež - jaz od njega slišim stvari kot so - me uči resnic ( v smislu metaforiziranja se jaz ne znajdem:) metafore smatram za nepotrebne elemente v pesmi.
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Vesna Šare
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!