Sem kamen ?

Davno se je že znočilo in zazdi se,

kot da svet

še za en dan pozablja name.

Praznih dni, mimoidočih mnogo,

a prav nihče, ne ti,

ne njena pesem,

ne, nihče opazil ni.

Sem kamen ?

Ostajam jaz.

Če obraz brez solza.

Ko kitara mi igra.

Igra obraz.

Igra, kot da brez spomina,

se za njim odvija,

njegova druga melodija.

Sem kamen ?

Če prizor je samo moj,

in ne pustim,

da vstopaš,

v luči, kričeče.

Moj je, boj.

Sem kamen ?

Če publika ponovno vstaja ?

Želim premor.

Roke tihe ljubim bolj, vse bolj.

Sem kamen ?

Če samo priznam,

da iskre več ne netijo večera,

da je pozno, da ne znam.

Sem kamen ?

Če ne želim sijati več zaman ?

Če so vrata prava in

na pragu sem,

čudovita sebi, lepa tebi,

ti pa nisi moj pristan ?

Sem angel ?

Če me ščemijo krila,

če hvaležen se napev iz ust izvija,

če Ljubezen sama me izda,

kamena ali angelska.

Sandra Kocijančič