Misliš, da mi ni mar stopati čez stara in

strohnela vrata, katerih vonj piškavega

oreha ter  rjavega  lesa vabi v plesnivo

sobo, polno prahu in zatohlega zraka,

ki duši in se zažira v človeška pljuča

ter mi stiska in lomi kosti?

Misliš, da mi ni mar, ko mi zastaja

srce in počasi razpada lupina nekoč

trdega oreha, košček po košček; se

lušči in pada z najvišjih tohlih vej, ki

so včasih pokončno rasle in se košatile

kot da so same na svetu?

Misliš, da mi ni mar, da izginjam in se

spreminjam v hrano črnih termitov, ki

počasi in boleče prežvekujejo vsak

košček ter hlastajo po lupini, kot da ta

ne bi nikoli imela srca in bila živa kot

so živi oni?

Misliš, da mi ni mar,da me več ni kot

listja, ki izgine vsako jesen in ponikne

pod zemljo ter se spremeni v velik nič,

ki ne obstaja, a vendar ga ni nikoli

konec, saj za vsako jesenjo kmalu

spet pride pomlad? 

Anthos