Na koncu bi najbolj potrebovala senco,

da jo zavijem v uspavanko, preden dam slovo težnosti.

Jezi me, ker se ne spomnim naslova filma,

mogoče so bile samo sanje, ali pa blodnje,

kar je po navadi enako –

vse se ostudno preliva, okus ima po zoglenelih delčkih upov,

najbolj žalostno je, da sploh ne potujemo, ampak ostajamo na isti točki,

kakor da bi nas kopje čez drobovje vedno znova pribilo na cement,

med krivinami izgubljamo sebe in vse ostale,

ko pozabiš šteti, se ti zabriše pot domov, čeprav to sploh

ni tvoj dom, ampak samo prašna Potemkinova kulisa,

ki tam stoji kot, no, kulisa, in se ti privoščljivo nasmiha,

ha, če ničesar nimaš, te ni, krivine, krivine,

zakaj postaja vse tako zamegljeno, zakaj ničesar ne vidim,

mogoče pa nisem nič več od atomov, ki me držijo skupaj,

ampak to vendar nima smisla, atomi so izmuzljivi,

mi pa stojimo vedno na istem mestu, čeprav srečujemo neznane ljudi,

ki se nam smejijo ali pa tudi ne, vsekakor ob tem vedno pomislim,

da smo ljudje edina žival, ki kaže zobe, ko je česa vesela,

kar je preprosto ogabno, pošasti smo, mi pošasti smo ljudje,

ki stojijo venomer nepremično na obodu krožnic, kdaj pa kdaj

sicer komu uspe in spregleda, takega se da spoznati že na daleč,

saj si začne trgati meso z obraza in ima usta polna okruškov lastnih zob,

ampak takrat je že preveč odmaknjen in je prepozno, da bi poiskali njegove oči in..

– vem samo to, da ko je konec tvojega sveta, je konec celega sveta, pa naj govorijo, kar hočejo.

Veronika Šoster