Ta dan ni kot vsak drugi dan. V tem dnevu ni spominov na nič in na nikogar. Ničesar pomnjenja vrednega ni v tem dnevu. Ta dan preprosto je bil, je, bo. Ta dan lahko živi vsak, a ga ne. Nikogar ni v tem dnevu. V tem dnevu nihče ne preživlja zime po medvedje. Nihče v tem dnevu ne spi. Nihče ne seksa. Nihče ne serje. Nikogar ni v tem dnevu, ki bi jedel, kadar se zbudi. Nihče se v tem dnevu ne zbudi. Nihče ne išče hrane. Nihče z nikomer ne komunicira. V tem dnevu ni nikogar, ki bi se trudil s čimerkoli pripravljati nekoga drugega do tega, da bi si začel umišljati kako vzpodbujevajočega sovraži ali si izmišljati stvari, ki naj bi ga pri njemu tako motile, da se bi bilo vredno o njih prepirati. Ničesar takšnega ni v tem dnevu. Ničesar drugačnega. V tem dnevu ni sonca, ni jutra, večera. V tem dnevu ni megle, ni toče. Ni gozda po rebrinah Dobroveljskega hribovja. Ta dan ne vsebuje drevja. V tem dnevu ni vej, listja, ni trave. Pod koraki tega dne ni trdnih poti. Niti puhastih postelj ni. V njem ni izgubljenca, ki bi blodil ne da bi vedel in videl kam. V tem dnevu ni branja poezije. Ni njenih, ne nikogaršnjih oči. Ni sence knjige, ki bi ji harlekinsko rezala obraz na pol. V tem dnevu ni občudovanja doline. Ni občudovanja ničesar drugega. V tem dnevu ni plesa, cepetanja z nogami. Niti poskakovanja kobilic ni v tem dnevu. Ni lazenja polžev, migotanja glist. V tem dnevu ni posmehov, režanja, renčanja, plazenja; ničesar. Ni sapice v tem dnevu. Viharja ni. Ni bonace. V tem dnevu nihče ne prepeva: » Rd te mam ku kisu zele, kokr v žup govej meso.« Nobenega mesa ni v tem dnevu. Ni zverine, ki bi to neobstoječe meso žrla. Ta dan ne vsebuje ničesar, niti časa. Nobene ure ni v tem dnevu. Ta dan se ne pričenja ob 00:00. Sploh se ne pričenja, zato se tudi končuje ne. Ta dan ni padel v nikogaršnji spomin. Niti nikomur iz spomina. V tem dnevu ni podobnosti z nobenim drugim dnevom, čeprav je vsakršen. Ta dan preprosto je, ker ga ni. Ta dan je ta pesem, ki pa ne govori o tem dnevu, niti o sebi.

Tomaž Mahkovic