Leti do sonca in še više,
s krili iz voska,
lažji od metulja,
le z zamahi svojih rok.
V svetlo razbeljeni obok
se riše čudežna krivulja.
Sam sebi bog
še više hoče,
dokler mu sonca
ljubosumje vroče
ne raztopi ponosa.
Ko morja se dotakne
noga bosa,
zemljan ubog
ponižan leže
v posteljo iz mulja.

daya