Že šest dni sem v samici - brez vrat. Samo štiri stene. Obsodba je trenutno doživljenska!

Spomine bi najraje izbrisal, želeti bi najraje prenehal. Na trenutke se prepustim trenutnemu stanju, vendar ti trenutki so redki. Takrat se počutim malce bolje.
Občutim globoko žalost. V prsih me tišči. Konstantno. Stvari mi uhajajo iz rok. Stene moje celice se ožajo, počutim se utesnjenega. Počasi se ločujem od telesa.Zanj mi bo kmalu čisto vseeno. Zunanji svet izginja. Obstajajo samo celica in moje misli.
Le kako naj te pozabim ? Te sploh hočem pozabiti ? Misli mi begajo sem ter tja...izgubljam se v preteklosti, sedanjost ne obstaja. Jaz ne obstajam. Obstaja samo trenutek, ko objeta leživa v čisti tišini in si zreva v oči...takrat zagledam vrata, vendar jih še ne znam odpreti !

Heartbeat Echoes