Prijatelju v slovo

Odšel si v noč temno,

čakam te, strmim v nebo,

se svetla zvezda tam utrne,

da vrneš se, mi up povrne.

V svetlobi  jutra kakor piš

se po svojem vrtu sprehodiš.

oči nevidne, uprte k tlu,

srce pa čuti, da si tu.

Med trtami, med rožami razpet,

gledaš nas in vnučkov cvet.

»Imejte radi se med sabo vsi!«

naročilo tvoje nas svari, bodri.

Nekoč pa pride snidenje,

tega že zdaj radujem se.

V slavi in večnosti življenja

bo veselje, radost brez trpljenja.

marica49