Kakor drobno zrno nikoli izpovedanega,

si zakopana globoko v predalu molčečnosti.

Nikoli nikomur nisem črhnil o valovanju

in platonsko mesenem preobjedanju.

Kakor majhna miš se preglodaš na površje

in vsake toliko časa vznemiriš moje sive lase.

Da si potem vzamem urico ali dve časa, da

pospravim obledelo podstrešje zanikanih dni.

Zabrisana pisava si. Izpita čaša prepovedi.

Mala ost, ki me skrivaj pika v slabo vest.

Poletje prekrasnih vizij in smelih načrtov.

Si življenje in nikakor ne moreš biti smrt.

Ne še.