Kako dišiš, mama, mi je dejal moj mali,
Ko sem ga sredi noči nehote prebudila
In je prilezel do moje blazine velikih oči.
Jaz pa ne, je dodal moj mali.
Dišiš, dišiš, pa še kako, sem odvrnila.
Kako?
Kako? Povem ti:
Dišiš po kamenčkih iz potoka;
Dišiš po soncu, ujetem v koži;
Dišiš po najlepši poljski roži;
Dišiš po nedolžnosti otroka.
Dišiš kot srebrna iglica smreke;
Dišiš kot dežek v pomladnem večeru;
Dišiš kot sveže oprane obleke;
Dišiš po ljubezni, svobodi in miru …
Dišiš, moj otrok, dišiš mi v duši
In vonjam te v srcu, najslajši parfum –
Ne utegnem opisati, kako dišiš –
Preden končam, na rokáh mi zaspiš …

Aleksandra Kocmut - Kerstin