Ko si mlad, misliš, da veš vse.

Da lahko sediš na robu prepada,

 skočiš in rečeš, da letiš.

Mislila sem, da lahko poljubljam morski zrak

in temu pravim ljubezen.

Obstajala je ta prelepa bolečina,

ki sem jo povezovala z življenjem, boleča opeklina,

ki sem jo zaradi mladosti sprejela.

Mogoče so se moje kosti kdaj zažgale,

jaz pa sem vseeno plesala, plesala, plesala…

dokler se niso moja stopala spojila s tlemi,

jaz pa sem metala ostanke besed v veter, kot drobtine kruha.

Potem ko svoje življenje spakiraš v tri škatle in nekaj vrečk, je še vedno tvoje?

Je še vedno pomembno, ima smisel?

Še vedno poka med kostmi,

ker čutiš kako se zaradi vsega goriva tudi srce razpoči,

ko ga zadane puščica.

Vase vsrkavam nevarnost – včasih se mi zdi,

da sem kot ladja, ki tone samo zato,

da lahko vidi kako ocean pogoltne kopno.

Puščam dinamit pod blazino, ker hočem videti sanje, ko se razpočijo.
 

Spakiraj življenje v uri in pol. Jaz sem ga.

Veš, takrat, ko sem živela brez strahu, denarja in politike sem bila nezavezana in divja.

Živela sem v epicentru potresov in v sredinah hurikanov.

Pregriznila sem si jezik,

potrgala vse lase in kričala, dokler pljuča niso počila.

Bila sem živa.

Sedaj se oklepam tega znanja, ki ga ni.

Sedaj se oklepam brazgotin in razpokanih ustnic,

ker potem lahko rečem, da sem. Da sem bila.

Potolčena, razdivjana, zlomljena, cela, čudovita, lačna, prestrašena in okrvavljena.

Ampak predvsem, oh ja, predvsem sem bila živa.

 

Človeška Lučka