kap kap
neslišno kaplja strnjena podoba
zgoščenega neba
na grče starega drevesa
ki si pod prozorno težo
s težavo mane oči
kap kap
in oprane so podobe lenobnih trav
poležane od ljubezenskih noči
dolgi prsti oblakov
igrajo luknjičasto melodijo
na klavirske tipke kamnov
čakamo dan
v plavajoči temi
v zavedanju
da nekoč kot kaplje spolzimo
iz neskončnosti
nazaj v raj
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Silva Langenfus
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!