Dani Bedrač

Ivan Cankar, Očiščenje in pomlajenje - DZS, 1976

ANTON AŠKERC IN NJEGOVA DOBA

"Lepo je in pravično, da je tržaško slovensko delavstvo priredilo slavje v spomin enemu največjih mož, kar jih je kdaj rodila slovenska mati. Vendar, pa se mi ne zdi primerno, da bi, kakor je drugače ob takih prilikah navada, bral kak frazast slavospev, ki ne pomeni nič in ki  je komaj za uho prijeten. Temveč boljše se mi zdi, če poskusim vam podati verno sliko pesnika samega, njegovega dela in pa dobe, v kateri je živel. Ako torej ne bo zvenela vsaka beseda kakor golo oboževanje, tedaj nikar ne mislite, da ne cenim pesnika visoko kakor ga  vi cenite in kakor ga bodo cenili poznejši rodovi, ampak pomislite rajši, da so bili, so in bodo vsi slavospevi zlagani in hinavski, zakaj nikoli in nikjer niso med nami živeli med nami čisti bogovi, temveč ljudje iz mesa in krvi, z vsemi tistimi čednostmi in grehi, ki je zanje odgovoren čas, v katerem so živeli, in pa, razmere, v katerih so zoreli in dozorevali.

Letošnje poletje je v umrl v Ljubljani slovenski pesnik Anton Aškerc. Umrl je v deželni bolnici, skoro popolnoma osamljen in zapuščen. Tako osamljen, da nekatere zanimive posameznosti o njegovih zadnjih urah še sedaj niso dognane in pojasnjene."

"Na koncu

pozabiš napor poti.

V tej pozabi je nov napor,

ne odrešitev."

Muanis Sinanović: Krhke karavane (str. 65)