Dober prikaz, kako se lahko izpovemo luni, v luno, lahko se tudi
pridušamo, lajamo, zakaj pa ne nenazadnje:)), luna nas gleda in na
njenem obrazu ne vidimo reakcije (ali pač:)) ali smo se potrudili v
izpovedi ali pa ji preprosto rekli, naj nam že prisluhne ali pa
vsaj kakšno muksne:))). Kakorkoli luna je bila, je in bo vedno
vabljivo privlačna.
Lidija, v tej pesmi si čudovito karikirala neznosno, neracionalno in dokaj nerazumljivo kopičenje desnih prilastkov, zlasti rodilniških besednih zvez, katerih neusmiljen učinek je (v najboljšem primeru) prenapihnjenost, preobloženost pesmi, v najslabšem primeru pa še huda hermetičnost ali celo nesmisel. (Ki je včasih pripoznan tudi kot kakovost, npr. Joycevo Finneganovo bdenje ali Rej pod lipo (avtor mi je ušel iz spomina).) Poseben učinek pesmi da že parodistični naslov, potem pa še intermezzo v pogovornem jeziku in dejansko preprost zaključek. Tako se je Lidija dejansko v isti pesmi postavila na tri skrajne bregove: prenasičenost, "pogovorna" poezija (grafitna) in "šank poezija" (zadnja kitica, kjer z elementarno rimo in besedjem vse, povedano v prvem delu, zreducira na golo okostje, ki je samo po sebi spet prešibko). Vsi trije deli skupaj pa tvorijo smiselno in učinkovito celoto.
ajda, popravila škrata! lea, po moje se luna zgraža, misli si pa svoje, torej - nič ;)
Kerstin, ja, točno to - upala sem, da mi bo uspela karikatura prenapihnjenega nakladanja ( z vsemi odvečnimi pridevniki in desnimi prilastki, ki jih včasih tako težko prebavljamo ... pa kar še skačejo v pesmi, da bi se jim dvignil "inelerktualni nivo" alo pa da bi zvenele bolj "nadzemeljske". Ampak brcajo v prazne prostore ali pa tja nekam zraven ;)
Drugi del se je potem utrgal sam od sebe. Tretji pa sploh! :) LP, lidija