V svoji pesmi če, avtorja Brezno, je veliko modrosti in veliko
skrito med vrsticami in tako kot je zapisal, če je pesem je pesem
gospa. Te besede so mi zvenele, ko sem prebrala tvojo pesem
Jabolko. Čeprav prisegam na prosti verz, me kakšna pesem, ki je
pisana v obliki soneta, prevzame zaradi vsebine in medvrstičja, ki
je skrito očem in še kako razgaljeno duši in pesem, se začuti.
Lahko je pesem še tako popolna, mislim v tehnični izvedbi dovršena,
a manjka ji duša in ne zadehti pri bralcu tako kot bi morala, kot
morda avtor pričakuje, a dih duše še kako šteje.
Pozdravljena, ajda. :) Verjamem, da se vsi vedno trudimo v pesmi pustiti dušo - pa naj bo gospa, učiteljica ali mučiteljica, mučenica, he he ... Eni to dušo vidijo na drugač način kot drugi in to je tisto, zaradi česar so potem ene pesmi v tvojih očeh dobre ali manj dobre. Je pa verjetno res tudi to, da pesmi različno zadehtijo pri bralstvu. Katero dehtenje je tisto "absolutno" dehtenje, pa je hudo relativna zadeva. Kritiki trgajo Atomik harmonik, ljudje jih poslušajo/poslušamo bolj in bolj. Vedno sem pa mnenja, da vsaka pesem bralca najde. Predvsem pa se je po moje treba držati načela, da pišeš zato, da se izliješ, ne pa, da požanješ gromki aplavz. Čeprav še kako paše, če je iskren. :)