Forum

3. in 6. kitica - Otrok pod plaščem blagim ; Brainstormer

Pesmi ne potrebujejo razlage in ni je treba brati. A kadar so prenesniki še živi, lahko povedo kako so nastale, morda bo koga kdaj zanimalo.

3 kitica

Ne ve še, da pod plašč je svoj ga vzela blaga sila,
Ne ve, da smer mu že začrtala mogočna roka,
Ki spremljala ga bo in bo do njega mila,
Ki mu pomagala bo breme nosit,
Če prehuda preizkušenj, bo pritiskala k tlom ga sila.

Yoda, hvala za povratno informacijo. Gre za čisto avtobiografsko pesem. V tretji kitici moja življenjska izkušnja kaže, da me vedno vodi nevidna roka. Skozi celo življenje mi je ponujala priložnosti. Spoznal sem jih in se jim nisem odrekel, tudi, kadar so se mi vnaprej zdele tako težke, da sem si zabičal : zdrži prve tri mesece, pa se potem odloči, če ne boš mogel več, a poskusi ! In spoznaval sem svoje življenjske mentorje, ki so prihajali tako iz popolnoma različnih koncev sveta, kakor tudi področij življenja, od športa, preko religije, do vrhunskih managerjev : iz Kiela, Kitzbühel-a, Graza, Verone, Pariza, Indije, Sečovelj, Hotavelj, Salzburga ter Medvod. Samo ene priložnosti od vseh teh ne bi izkoristil, pa bi se podrla celotna veriga, življenje bi mi teklo popolnoma drugače.
Zato lahko govorim le o nevidni roki, take slučajnosti ni. Vse postavlja na pot točno takrat ko potrebuješ.

In živel sem in še živim življenje, ki ga niti v najbolj drznih sanjah ne bi upal sanjati.

Eden začetnikov snowboardinga v Sloveniji, eden prvih jadralnih padalcev pri nas, inštruktor surfanja, učitelj jadranja, navdušen plesalec, tekač, biciklist, motorist…

Potem pa sem dobil preizkušnjo: nesrečo, dva dni kome, kakih trideset zlomov, pljučno embolijo, potrgane mišice, deset operacij in tri leta bolečin, ki mi jih ne tablete ne akupunkture niso znale odpraviti. Dnevno sem proti bolečinam jemal ekvivalent kakih 16 lekadolov in marsikdaj so se mi oči solzile, ko ni nič več pomagalo. Tri leta,..,. dolga kot stoletje,…

A še ni bilo zadosti. Nikdar ne bom pozabil krika in nisem vedel, da ga je človek zmožen, ko se mi je, iz polnih pljuč, razlegel preko hodnikov kliničnega centra. Kirurg je mislil, da je narkoza prijela, jaz pa sem začutil sondo, kot da mi je kdo s kladivom zabil žebelj v koleno. Pa med operacijo narkoza še ni držala in sestra je rekla le : »njega pa res boli«, ko so mi še trikrat dodajali narkozo in mi je znoj od bolečine tekel po čelu, kot ob največjem fizičnem naporu,…

In takrat me je ta sila postavila pod preizkušnjo. Bil sem močan in močni prejemejo težke preizkušnje. Vsakomur teža, ki jo še lahko nosi. Nisem vedel, če bom še kdaj hodil brez bergel, nisem vedel če bom še imel nogo, nisem vedel, če bom sploh še kdaj hodil…,

In iz tistega časa je tudi moja pesem »Kraljestvo za sekret«.

A nikdar nisem obupal. Iz kliničnega sem šel z berglami peš na seminar na Poljansko in se vrnil nazaj v posteljo. S svežimi šivi sem se vozil v Bolgarijo. Pod vplivom tablet sem razbil še luksuznega kabrioleta, ko je zdravnica rekla, da moram delat, kljub prisotnemu zlomu in bolečinam. Na sodišču sem moral dobiti tožbo, ko se je pokazalo, da mi je noga še po enem letu zlomljena, pa so me zdravniki silili hoditi po njej, jaz pa nisem mogel stopiti gor, ker me je preveč bolelo (bolelo, ker nisem mogel stopiti, …bolelo, ker sem bil »simulant«).

Pa sem zvozil in danes hodim po svojih nogah. In tista sila mi je pomagala nosit breme, ko je bilo prehudo. Tri leta operacij in bolečin. Niti za trenutek nisem obupal.

In še vedno živim življenje, ki ga ne bi upal niti sanjati.


6. kitica

Ne ve še glavica, kako je cena še za srečo mala,
Posluša vetra piš, pogovor, malih v brezi, ptic,
Ne ve, da glasba ta za vselej mu v ušesih bo ostala,
Grmenju, življenja hrupu, vsem navkljub, navzlic.

Otrok ne ve, kakšen blagoslov mu je dan, ko se lahko čudi in veseli najbolj drobnih stvari, lepe rožice, pa čebele, pa gliste,… Vse te stvari so tako velike, ko jih pogledaš od blizu, tako velike kot avion. In kar je najbolje : ta sreča je iskrena in je tudi zastonj.

In kljub temu, da je ta pesem že starejša, sem se ravno to nedeljo, ko sem hodil po naših gričih zavedel, kako imam vonje trav v nosu, kako so prav isti, ki sem jih nezavedno vsrkaval vase kot otrok, sploh nisem vedel, da sem jih shranil vase, »v nulo«, kot bi temu rekli.

Tako mi ostaja v ušesih tudi pesem grlic, za katere sem kot otrok mislil, da so kukavice. Vsako jutro jih poslušam na svojem balkonu, vsako jutro vidim pred seboj stoletno hruško iz otroštva. Ta glasba ostaja in nosim jo s seboj. Kamorkoli grem, jo lahko poslušam, je zastonj in najlepša.


Če bo kdo tole prebral, me zanima kako je pesem videl prej in po tem tekstu. Hvala za povratno informacijo.

Lp

Večni otrok
 

aco ferenc

Poslano:
07. 07. 2010 ob 22:32

Brainstormer ... ne vem zakaj se mi zdi da ravno mi trije z Dušannom imamo podobne življenske izkušnje brez klečanja, lobiranja in ljubezni v rasti, smo samorastniki in zato posledično tako reagiramo, če slutimo sprenevedanje ...

Tvoja pesem si ti ... kot vse ostale in tudi vsi trije pišemo predvsem svoje življenje brez okraskov in dodane domišljije.
... Pravzaprav nas je takih podobnih le drobtinica in šele sedaj mi je postalo jasno, da take oblike pesnikovanja spoh ni popularno na tem forumu ( tudi v vsej Sloveniji ), kot bi se bali ali sramovali svojega življenja, kot tudi večina niti svojega imena nočejo izpostavljati tukajšnem druženju ... istočasno pa radi iz tme usekajo po (svoji) potrebi, če svoj Jaz izpostaviš pred njih??



Čudni smo svet in želja po umetnosti je menda res beg pred blaznostjo, ali nje posledica ...

Kakorkoli ... vem, nihče nas ne bo spreminjal, ker verjamemo da ima tudi drek zasluge, da rože tako dišijo :)

Lep pozdrav

aCO

Zastavica

Komentiranje je zaprto!