3. in 6. kitica - Otrok pod plaščem blagim ; Brainstormer
Pesmi ne potrebujejo razlage in ni je treba brati. A kadar so
prenesniki še živi, lahko povedo kako so nastale, morda bo koga
kdaj zanimalo.
3 kitica
Ne ve še, da pod plašč je svoj ga vzela blaga sila,
Ne ve, da smer mu že začrtala mogočna roka,
Ki spremljala ga bo in bo do njega mila,
Ki mu pomagala bo breme nosit,
Če prehuda preizkušenj, bo pritiskala k tlom ga sila.
Yoda, hvala za povratno informacijo. Gre za čisto avtobiografsko
pesem. V tretji kitici moja življenjska izkušnja kaže, da me vedno
vodi nevidna roka. Skozi celo življenje mi je ponujala priložnosti.
Spoznal sem jih in se jim nisem odrekel, tudi, kadar so se mi
vnaprej zdele tako težke, da sem si zabičal : zdrži prve tri
mesece, pa se potem odloči, če ne boš mogel več, a poskusi ! In
spoznaval sem svoje življenjske mentorje, ki so prihajali tako iz
popolnoma različnih koncev sveta, kakor tudi področij življenja, od
športa, preko religije, do vrhunskih managerjev : iz Kiela,
Kitzbühel-a, Graza, Verone, Pariza, Indije, Sečovelj, Hotavelj,
Salzburga ter Medvod. Samo ene priložnosti od vseh teh ne bi
izkoristil, pa bi se podrla celotna veriga, življenje bi mi teklo
popolnoma drugače.
Zato lahko govorim le o nevidni roki, take slučajnosti ni. Vse
postavlja na pot točno takrat ko potrebuješ.
In živel sem in še živim življenje, ki ga niti v najbolj drznih
sanjah ne bi upal sanjati.
Eden začetnikov snowboardinga v Sloveniji, eden prvih jadralnih
padalcev pri nas, inštruktor surfanja, učitelj jadranja, navdušen
plesalec, tekač, biciklist, motorist…
Potem pa sem dobil preizkušnjo: nesrečo, dva dni kome, kakih
trideset zlomov, pljučno embolijo, potrgane mišice, deset operacij
in tri leta bolečin, ki mi jih ne tablete ne akupunkture niso znale
odpraviti. Dnevno sem proti bolečinam jemal ekvivalent kakih 16
lekadolov in marsikdaj so se mi oči solzile, ko ni nič več
pomagalo. Tri leta,..,. dolga kot stoletje,…
A še ni bilo zadosti. Nikdar ne bom pozabil krika in nisem vedel,
da ga je človek zmožen, ko se mi je, iz polnih pljuč, razlegel
preko hodnikov kliničnega centra. Kirurg je mislil, da je narkoza
prijela, jaz pa sem začutil sondo, kot da mi je kdo s kladivom
zabil žebelj v koleno. Pa med operacijo narkoza še ni držala in
sestra je rekla le : »njega pa res boli«, ko so mi še trikrat
dodajali narkozo in mi je znoj od bolečine tekel po čelu, kot ob
največjem fizičnem naporu,…
In takrat me je ta sila postavila pod preizkušnjo. Bil sem močan in
močni prejemejo težke preizkušnje. Vsakomur teža, ki jo še lahko
nosi. Nisem vedel, če bom še kdaj hodil brez bergel, nisem vedel če
bom še imel nogo, nisem vedel, če bom sploh še kdaj hodil…,
In iz tistega časa je tudi moja pesem »Kraljestvo za sekret«.
A nikdar nisem obupal. Iz kliničnega sem šel z berglami peš na
seminar na Poljansko in se vrnil nazaj v posteljo. S svežimi šivi
sem se vozil v Bolgarijo. Pod vplivom tablet sem razbil še
luksuznega kabrioleta, ko je zdravnica rekla, da moram delat, kljub
prisotnemu zlomu in bolečinam. Na sodišču sem moral dobiti tožbo,
ko se je pokazalo, da mi je noga še po enem letu zlomljena, pa so
me zdravniki silili hoditi po njej, jaz pa nisem mogel stopiti gor,
ker me je preveč bolelo (bolelo, ker nisem mogel stopiti, …bolelo,
ker sem bil »simulant«).
Pa sem zvozil in danes hodim po svojih nogah. In tista sila mi je
pomagala nosit breme, ko je bilo prehudo. Tri leta operacij in
bolečin. Niti za trenutek nisem obupal.
In še vedno živim življenje, ki ga ne bi upal niti sanjati.
6. kitica
Ne ve še glavica, kako je cena še za srečo mala,
Posluša vetra piš, pogovor, malih v brezi, ptic,
Ne ve, da glasba ta za vselej mu v ušesih bo ostala,
Grmenju, življenja hrupu, vsem navkljub, navzlic.
Otrok ne ve, kakšen blagoslov mu je dan, ko se lahko čudi in veseli
najbolj drobnih stvari, lepe rožice, pa čebele, pa gliste,… Vse te
stvari so tako velike, ko jih pogledaš od blizu, tako velike kot
avion. In kar je najbolje : ta sreča je iskrena in je tudi
zastonj.
In kljub temu, da je ta pesem že starejša, sem se ravno to nedeljo,
ko sem hodil po naših gričih zavedel, kako imam vonje trav v nosu,
kako so prav isti, ki sem jih nezavedno vsrkaval vase kot otrok,
sploh nisem vedel, da sem jih shranil vase, »v nulo«, kot bi temu
rekli.
Tako mi ostaja v ušesih tudi pesem grlic, za katere sem kot otrok
mislil, da so kukavice. Vsako jutro jih poslušam na svojem balkonu,
vsako jutro vidim pred seboj stoletno hruško iz otroštva. Ta glasba
ostaja in nosim jo s seboj. Kamorkoli grem, jo lahko poslušam, je
zastonj in najlepša.
Če bo kdo tole prebral, me zanima kako je pesem videl prej in po
tem tekstu. Hvala za povratno informacijo.
Lp
Večni otrok